Seznam znamenitosti

Več kot 200 znamenitosti - več kot 200 zgodb!

Vse, kar morate nujno spoznati, poizkusiti in preizkusiti na Krasu.

(1) Kraški pršut

Pršut je sušeno svinjsko stegno. Suši se na zraku devet do šestnajst mesecev, redkeje tudi dlje. Najbolj cenjen pršut je kraški pršut, ki se je tradicionalno užival ob koncu večjih del in za praznike. Večinoma pa je bil namenjen prodaji in pomemben vir dohodka za kraške kmetije. Pridelava kraškega pršuta je še vedno pomembna gospodarska dejavnost, na področju Krasa pa kar nekaj pomembnih pridelovalcev.

(2) Teran

Domovina vina teran je prav kraška planota oz. Kras. Na italijanskem krasu ga imenujejo Terrano. Okus mu daje značilna ostrejša klima, ki skupaj s karbonatnimi kamninami in jerino (terro rosso), bogato s silikati in železom, ustvarja unikaten "terroir" za pridelavo tega vina. Vino teran se prideluje iz grozdja sorte refošk. Po nekaterih raziskavah deluje kraški teran zdravilno za človeški organizem, kot antioksidant, kot sredstvo za zaviranje slabokrvnosti, kot sredstvo za zaviranje arterioskleroze in kot sredstvo za zniževanje LDL holesterola v krvi.

(3) Kraški med

Kraški med je med kontrolirane kakovosti z geografskim poreklom. Značilno podnebje in prst dajejo pogoje za rast specifičnih rastlinskih združb, ki so značilne le za območje Krasa. Zato je potrebno prav veliko znanja in potrpljenja čebelarju, da uspe čebelje družine pripraviti za nabiranje sortnih nektarjev. Območje geografskega porekla se razteza na območju občin Komen, Sežana, Divača in Hrpelje-Kozina. Kraški med pa mora zadostovati naslednjim posebnim pogojem: sme vsebovati največ 18% vode, se ne sme pregreti nad 40 stopinj celzija, ne sme vsebovati več kot 40mg HMF/kg mdu, ne sme izvirati iz nakrmljenega sladkorja ali medu izven geografske zaščite in ne sme biti precejen ali filtriran skozi sito, ki zadrži delce manjše od 0,2 mm.

(4) Krompir v zevnici

Krompir v zevnici je značilna kraška jed pripravljena iz krompirja, zelja in ocvirkov. 

(5) Njoki

Njoki (gnocchi, ital.) so značilna jed pripravljena iz krompirja, moke, soli in jajc. Največkrat pa služijo kot priloga k najrazličnejšim jedem. 

(6) Kraška jota

Kraška jota je še ena značilna kraška jed. Vsaka gospodinja ima seveda svoj recept, glavne sestavine pa so vedno zelje, fižol, krompir in slanina. 

(7) Osmice

Osmica je čas, ki domačijam dovoljuje točenje domačega vina. Ker je takšno dovoljenje v Habsburški monarhiji s posebnim dekretom trajalo natančno osem dni, se je prijelo ime osmica. Ob vinu, osmice ponujajo tudi domače kraške dobrote, prepoznamo pa jih po lesenem kažipotu in bršljanovi vejici. Danes lahko domačije organizirajo osmico največ dvakrat letno za dobo desetih dni. 

(8) Kraški maraton

Tekaška športna prireditev, ki se ponavadi odvija v drugi polovici meseca marca. Tekači lahko svoje sposobnosti preizkusijo na različnih dolžinah s štartom in ciljem v Sežani.

(9) Kraška burja

Burja je hladen, sunkovit, po večini suh severovzhodni veter, ki se najpogosteje pojavlja med mesecem novembrom in aprilom. Pojavlja se na večini celin, pri nas pa je najbolj znana prav burja, ki piha v primorju. Poznamo tudi t.i. "lokalno burjo", ki nastane zaradi hladnega zraka nad kraškimi dolinami in se zaradi razlike v gostoti spušča proti dolini, kjer je zrak z manjšo gostoto. 

(10) Vrtače

Vrtače so kraške globeli ali kotanje, pri katerih je globina manjša od premera. Po obliki jih ločimo na lijakaste, skledate in kotlaste vrtače. Za vrtače je značilno zelo rodovitno dno in zavetje pred burjo, kar predstavlja primerno okolje za obdelovanje.

(11) Uvale

Uvala je skledasta kotanja, večja od vrtače in manjša od kraškega polja. 

(12) Brezno

Brezno je globoka jama s strmimi stenami. 

(13) Kraška polja

Kraško polje je večja kotanja na kraškem svetu, ki ima pretežno ravno dno. Imeti mora vsaj pol kilometra široko dno in nepretrgan rob visok vsaj nekaj metrov. Podobno je uvali, vendar se obe razlikujeta po nastanku. Kraško polje nastane iz udornice, na katero je našel pot močan podzemski tok in naglo odnašal grušč. Zato je dno polja ravno in ugodno za kmetijsko obdelavo.

(14) Terra rossa (ital.) - slovensko jerovica

V slovenskem jeziku jerovica oz. jerina je ime za rodovitno rdeče rjavo prst na Krasu. Značilno barvo mu daje nakopičeno železo. Prav ta prst je tudi odgovorna za specifičen okus terana. 

(15) Škavnice

Škavnice so okrogle, podolgovate ali nepravilne vdolbine v skali, za katere je značilno izrazito ravno dno. Velike so lahko od nekaj centimetrov pa do preko enega metra. Nastanejo na mestih, kjer se zaradi majhnega strmca zadržuje padavinska voda. Ta ima tako veliko časa, da raztopi apnenec.

(16) Žlebiči

Žlebìči so žlebovom podobne vzporedne podolgovate vdolbine, ki se pojavljajo na površini nagnjene kamnine. V dolžino lahko merijo več+ metrov, v širino pa od 1 do 30 centimetrov in se povečujejo v smeri navzdol. Navadno imajo ti kanali ostre robove, proti dnu pa se ožajo. V prerezu so nekoliko bolj zaobljeni. Žlebiči nastanejo na mestih, kjer voda zaradi strmca odteka po kamnini. Kisle primesi razjedajo kamnino, zaradi česar se prične oblikovati in povečevati vdolbina.

(17) Škraplje

Škraplje so podolgovat žleb na neporaslih površinah trdega apnenca, ki nastane pod vplivom tekoče vode. Le ta lahko teče po apnencu in ga pri tem počasi raztaplja. Apnenec se pod vplivom organskih snovi v vodi raztopi in pomeša z njo. Podoben kraški pojav, vendar v manjših dimenzijah so žlebiči.

(18) Kotliči

V visokogorju najdemo namesto vrtač kotliče. To so globeli z zelo strmimi ali navpičnimi pobočji, ki so še pozno v poletje zapolnjene s snegom. 

(19) Ledenica

Ledenice ali ledene jame so podzemne odprtine s stalnim ali občasnim ledom. V njih se namreč nabirata sneg in led, v brezvodnih pokrajinah dragoceni snovi. Ob koncu 19. stoletja, ko so po kraških planotah zgradili prve ceste, so pričeli led v ledenicah lomiti oziroma kopati in ga voziti v dolino, še posebno v Trst, Gorico in druge primorske kraje.S pojavom hladilnikov v petdesetih letih 20. stoletja so led prenehali izkoriščati.

(20) Pastirske hišice

Predstavljajo znamenitost kraške okoljske arhitekture. Nekoč so se naši predniki vanjo zatekli pred neurjem, dežjem, burjo in snegom. V njej so si privoščili popoldanski počitek v poletni vročini, spravili orodje in tudi kaj skuhali. Največkrat so jih zidali in uporabljali pastirji, zato jim pravimo pastirske hiške.

(21) Ruj

Jeseni pravimo, da so kraške gmajne najlepše, saj so polne ruja, grmovja z majhnimi cvetovi in jesensko rdečimi listi. Na Krasu, kjer ga je največ, zaradi burje redko seže višje od kakega metra. Prav tako pa je grm zanimiv tudi spomladi, saj se na njem razvijejo drobni, nežno zeleni lističi ob katerih se pozneje razvijejo drobni, rumenkasti cvetki. 

(22) Brin

Med značilne kraške rastline štejemo tudi brin. To je zimzeleni grm, ki lahko doseže višino od pet do šest metrov. Običajno ima tenko deblo, ki je razvejano že ob tleh. Listi so značilne bodeče iglice, svetlo zelene barve, s svetlo liso na vrhnji strani. Plodovi so jagode temno modre barve in dozorijo v dveh letih.

(23) Rešeljika

Rešeljika je listopadno drevo,  s kratkim deblom in široko razvejeno, okroglasto ter redko krošnjo. Njen les je kakovosten, zelo trd in težak ter prijetnega vonja. Za rešeljiko je značilno, da raste na apneni podlagi, ter v izredno toplih in suhih območjih. Cveti v aprilu in maju, plod pa dozori v juliju in postane črne barve.

(24) Rumeni dren

Rumeni dren je listopadno drevo, za katerega je značilo, da ima zelo razvejane veje. Rumeni dren ima značilne rdeče plodove, ki jih na Krasu poznamo pod besedo drnjule.

(25) Velikolistna lipa

Lipa je listopadno drevo, ki lahko zraste tudi do 35 metrov visoko.Krošnja je izjemno obsežna in razvejena. Listi so na spodnji strani kosmati. Lipovo cvetje ima veliko zdravilnih lastnosti, zato ga najpogosteje uporabljamo za pripravo čajnih napitkov.

(26) Rdeči in črni bor 

Rdeči bor je iglasto drevo. Zraste tudi do 40 metrov, pogosto zakrivljen v levo. Pogosto dočaka starost do 600 let, saj je odporen iglavec, ki prenaša ekstremne razmere. Burja, sonce in suša mu skoraj ne pridejo do živega. Zanj je značilno, da ima krošnjo sploščeno v obliki dežnika. Črni bor je vedno zeleno iglasto drevo. Zraste od 30 do 40 metrov. Krošnja je pri mlajših drevesih široko valjasta, kasneje postane dežnikasta. Od vseh iglavcev je najbolj toleranten proti onsesnaženemu zraku.

(27) Sežana

Imenujejo jo tudi kraška metropola. Je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno in zdravstveno središče na Krasu. Kraj se prvič omenja leta 1060, naseljeno pa je bilo že v prazgodovini, kar nakazujejo najdbe na prazgodovinskem gradišču na Taboru. Sežana leži v neposredni bližini Italije. Mesto je lepo urejeno in obiskovalcu ponuja vtis večjega mesta, saj so tako stavbe kot infrastruktura izrazito mestnega tipa.

(28) Kosovelova učna pot

Je speljana po poti, ki jo je Srečko Kosovel prehodil na poti iz Sežane domov, v Tomaj. Pot je dolga tri kilometre in poteka po kraški gmajni. Pot je označena, vmes pa so tudi informativne table zanimivosti ob poti. Pot se začne v Sežani pri Ljudski univerzi, vodi mimo knjižnice, nato mimo vojaškega pokopališča v kraško gtmajno. Pot se končuje med Tomajskimi vinogradi oziroma se konča po ogledu Kosovelove domačije v Tomaju. 

(29) Spominska soba Srečka Kosovela

Vsi Kosovelovi so bili za Primorce in Kraševce zelo pomembna družina.  Prostor, kjer je sedaj spominska soba, je bilo svoje čase stanovanje nadučitelja Antona Kosovela, tam so se rodili tudi vsi Kosovelovi otroci, zadnji med njimi pesnik Srečko Kosovel. To je prostor, kjer ob glasbeni spremljavi poslušamo Srečkove pesmi in gledamo diapozitive s kraškimi motivi.

(30) Sežanski botanični park

Sežanski botanični park se nahaja sredi Sežane, zasajen je z rastlinami iz različnih delov sveta in Krasa. Rojstvo parka sega v leto 1848, ko je grška trgovska družina Scaramangà v Sežani kupila posest in na njej zgradila vilo Mirasasso. Z leti so zemljo še dokupovali in tako se je park, ki so ga zasadili okrog vile, rasel in širil, saj so ga nenehno zasajevali z različnimi sadikami in semeni z vsega sveta. 

(31) Gozdna učna pot Tabor

Gozdna učna pot Tabor obkroži hrib in se vzpne na njegov vrh. Obiskovalcem omogoča sprostitev in rekreacijo v naravi, hkrati pa je gozdna učilnica za samostojno učenje o gozdu in doživljanje narave. Pot je dolga 2,9 kilometra. 

(32) Furmanske poti po Sežani

Skozi Sežano je že od nekdaj vodila furmanska pot. Po njej so furmani s težkimi vozovi vozili tovor v Trst. V času furmanov so bile ob poti številne gostilne, med njimi tudi gostilna Mahorčič, ki še dandanes obratuje. 

(33) Muzejska zbirka Fabris

Gre za zasebno zbirko starih predmetov, fotografij, orožja, uniform, kmečkega orodja, gospodinjskih pripomočkov, starih listin... Ogled nas popelje v preteklost in nekdanje življenje naših prednikov.

(34) Mestna učna pot naravne in kulturne dediščine Sežana

Preko nje nam je omogočeno spoznavanje vseh kulturnih znamenitosti mesta, ki so tako kot nekoč, še vedno pomemben del Sežane. Dolžina pešpoti je 4800 metrov. 

(35) Vinakras

Vinska klet Vinakras se nahaja v Sežani. Nastala je zaradi širokega obsežnega kraškega vinorodnega zaledja. Njihov glavni adut je teran, pridelujejo pa tudi odlična peneča vina in bela vina. V kleti imajo poleg pridelave in predelave grozdja v svoji sestavi še kmetijske trgovine in vinotoče, kjer se lahko dobijo njihova odprta vina. Imajo tudi degustacijski prostor, kjer je možna degustacija vin. 

(36) Speleoterapija – ogled jame pri bolnici Sežana

Gre za vrsto klimatskega zdravljenja, kjer pljučni bolniki določen čas preživijo v jami. Mestni zdravnik, zdaj že pokojni dr. Spanagel, je prvi opazil, da v jami bolniki z bronhialno astmo in kroničnim bronhitisom lažje dihajo, lažje se odkašljujejo in se splošno boljše počutijo. V okolici Sežane je približno 200 manjših in večjih jam, vse pa seveda ne ustrezajo pogojem, ki so potrebni za speloološko obravnavo. Za tovrstno obravnavo je potrebna stalnost temperature, v naših kraških jamah znaša v povprečju med 10 in 12 stopinj Celzija, preko 90% relativna vlažnost ob minimalnem pretoku zraka (manj od 0,1 m/s), visoka koncentracija kalcijevih in magnezijevih aerosolov ter negativnih ionov in minimalna koncentracija radona in njegovih razpadnih produktov, ki deluje vzpodbujajoče na splošno odpornost organizma. Vsi ti zdravilni dejavniki učinkujejo protivnetno, razredčijo sluz, olajšujejo izkašljevanje, relaksirajo mišice dihalnih poti, pomagajo pri boljši prehodnosti in samočiščenju dihalnih poti.

(37) Vojaško pokopališče Sežana

Izvira iz časa prve svetovne vojne. Na njem so pokopani vojaki avstro-ogrske vojske, ki so padli v letih med 1915 in 1917. Vojaško pokopališče se nahaja zraven civilnega pokopališča in je lahko dostopno.

(38) Lipica

Lipica je naselje v Občini Sežana in pomembno konjeniško središče na kraški planoti ob cesti Sežana - mejni prehod Lipica.

(39) Kobilarna Lipica

Predstavlja osrednjo znamenitost Lipice, kjer poteka vzreja svetovno znanih konj - lipicancev. 

(40) Lipicanec

Je pripadnik pasme konj, vzrejene v Lipici.  Pasma je bila osnovana v letu 1580 na slovenskem Krasu, v takratni Habsburški monarhiji. Žrebci so visoki 155-158 cm, kobile 153-158 cm, glava je srednje velika, suha, zmerno konveksnega profila. Oči so velike, temne, živahnega pogleda, ušesa srednje velika, nozdrvi velike. Vrat je srednje dolg, visoko nasajen, usločen in dobro omišičen. Telo je dolgo, široko in globoko, noge so čvrste in suhe. Lipicanec ima živahen temperament, je dobro učljiv, primeren za izvajanje klasičnih dresurnih elementov in tudi za vse oblike konjeniškega udejstvovanja pod sedlom in v vpregi. 

(41) Lipikum – Muzej lipicanca

Muzej lipicanca Lipikum se nahaja v samem jedru Kobilarne Lipica. Skozi 11 različnih tematskih sklopov boste spoznali večstoletno zgodovino kobilarne in lipicanca. Prostori so barvno razmejeni od črne, preko rjave do bele, kar ponazarja spreminjanje konjeve dlake skozi njegovo odraščanje. Dramaturško dovršena vsebina in dodani multimedijski ter interaktivni elementi pa zagotavljajo doživetje za vse starostne skupine obiskovalcev. Vsekakor vredno ogleda. 

(42) Galerija Avgusta Černigoja

Avgust Černigoj, sloevnski slikar, grafik, *24.avgust 1898, Trst; +17.november 1985, Sežana. Galerija, hrani preko 1400 del tega kraško-primorskega umetnika. Černigoj je utemeljitelj konstruktivizma pri nas in eden najvidnejših predstavnikov zgodovinske avantgarde v slovenski likovni umetnosti.

(43) Muzejska zbirka kočij

V prvi lipiški pokriti jahalnici iz sredine 19. stoletja, z ohranjenim originalnim ostrešjem, datiranim 1856, je danes urejena zbirka lipiških kočij iz obdobja od 1870 do današnjih dni. 

(44) Poletna muzejska noč

Vsako leto junija poteka skupna akcija slovenskih muzejev in galerij. Na ta dan, oz. bolje noč, se na stežaj odpro vrata za ogled razstav, udeležbo na delavnicah in koncertih. Spremljajte FB/krasnadlani.si, da boste pravočasno obveščeni o letošnjem terminu.

(45) Mednarodno tekmovanje v vožnji vpreg

Vsako leto julija poteka v Kobilarni Lipica tradicionalno mednarodno tekmovanje v vožnji vpreg. Vprege tekmujejo v dresurni, maratonski in sprestnostni vožnji. Eno-, dvo- in štirivprege pa prihajajo iz Avstrije, Estonije, Nemčije, Francije, Madžarske, Italije, Slovaške, Švice, Švedske, Združenih držav Amerike in Slovenije. Tekmovanje pa si vsako leto ogleda tudi vedno več navdušenih obiskovalcev.

(46) Dolina Lurške matere božje

Romarska pot s kapelico vklesano v naravno steno in kipom Matere Božje, ki se nahaja v kompleksu Kobilarne Lipica. V letih 1848-1875 je kobilarno vodil Karel Grunn, kateri se je hudo bolan zatekel po zdravje prav v dolino, kjer je preživljal cele dneve, dokler ni ozdravel. V zahvalo je celotno dolino uredil s potmi in dal posaditi cvetje, tako da je nastalo pravo malo svetišče.

(47) Kokoška

Koča na Kokoši je ime dobila po vrhu Kokoš, ki je od koče oddaljen drobnih 5 minut hoda. Hrib, ki se dviga nad Lipico, Vilenico in največjo slovensko vasjo Lokev, domačini pa ga ljubkovalno imenujejo Kokoška, je svoje ime dobil zaradi slovensko-italijanskega nesporazuma. Ker je bil hrib neporaščen, so mu domačini rekli "Golina", nagajivi Italijani pa "Gallina", kar po njihovo pomeni kokoš. Domačini so njihovo poimenovanje poslovenili in od takrat se hrib, prepreden s pešpotmi ter kolesarskimi in jahalnimi stezami, imenuje po domači pernati živalici. Obisk Kokoši vas bo očaral v vsakem letnem času in vam ponudil slovenski Kras v svoji popolnosti. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih; z njo upravlja Planinsko društvo Sežana.

(48) Lokev na Krasu

Lokev je naselje v Občini Sežana, tik ob meji z Italijo. Naselje je tudi sedež župnije Lokev. Naselje je sestavljeno iz dveh precej nepovezanih delov. Starejši zgornji del vasi je strnjen okoli župnijske cerkve svetega Mihaela in obrambnega stolpa. 

(49) Jama Vilenica

Jama Vilenica je ena najstarejših turističnih jam na svetu. Jama leži ob cesti Sežana-Lokev. Jama je nekoč močno burila domišljijo obiskovalcev in domačini so verjeli, da v njej prebivajo dobre vile. Tako je Vilenica tudi dobila svoje ime. Od leta 1980 so začeli v jami prirejati večere slovenskih književnikov, od leta 1986 naprej pa mednarodnl literarni festival Vilenica - srečanje pesnikov in pisateljev iz vse Evrope. Na tej prireditvi podeljujejo veliko nagrado Vilenice in priznanje Kristal Vilenica.

(50) Fabianova muzejska trgovina – Lokev

V naselju Lokev boste našli neprecenljiv zaklad nostalgije - pravo muzejsko trgovino. Za javnost so muzej odprli septembra 2007 in ga poimenovali  Fabianova muzejska trgovina. V trgovini se nahajajo predmeti iz zacetnega obdobja delovanja pa tja do 50. let 20. stoletja. Na ogled je približno 7000 izvirnih predmetov. V mislih vas bodo popeljali v 30. leta prejšnjega stoletja, tedanji nacin prodaje in komunikacije s kupci.

(51) Vojaški muzej Tabor

V središču vasi Lokev stoji velik kamnit stolp, ki so ga konec 15. stoletja zgradili Benečani za obrambo pred turškimi vpadi. Stolp je danes dom Vojaškega muzeja Tabor - največje privatne zbirke v Sloveniji, ki se lahko pohvali s številnimi domačimi in mednarodnimi priznanji ter plaketami, vpisana pa je celo v Guinnessovo knjigo rekordov.

(52) Pršutarna Lokev

Velja za najstarejšo pršutarno na slovenskem Krasu. Že stoletja so na tem skopo poraščenem svetu v neposredni bližini Lipice, kmetje v začetku novembra po tradicionalnih metodah  pripravljali kraške mesne specialitete. Za sušenje pršuta so takrat koristili kašče po okoliških vaseh. Tradicija proizvodnje kraških mesnin se je prenašala iz roda v rod po tradicionalnih receptih naših nonotov.

(53) Divača

Divača je srednje veliko urbanizirano gručasto naselje, ki je najpomembnejše prometno središče na Krasu in središče občine Divača. V severovzhodnem delu kraja stoji župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika iz leta 1603. Primer kraške arhitekture je dobro ohranjena Škrateljnova hiša iz 17. stoletja v kateri domuje Muzej slovenskih filmskih igralcev. V okolici so številne kraške jame in udornice, ki nakazujejo podzemeljski tok reke Reke, potem ko zapusti Škocjanske jame. Najbolj znani sta Kačna in Divaška jama. Udornica Risnik je naravovarstveno zavarovana. Okoli te udornice je speljana Krasoslovna učna pot. V Divači sta se rodila prva slovenska filmska igralka Ida Kravanja - Ita Rina (1907 - 1979) in matematik Alojzij Vadnal (1910-1987).

(54) Škrateljnova hiša-muzej Ite Rine

Razstava je na ogled v nadstopju Škateljnove hiše. Kot del razstave je na voljo tudi projekcija 40 minutnega igrano-dokumentarnega filma Deklica s frnikulami(1997) režiserja Silvana Furlana, ki si ga večje skupine lahko ogledajo v dvorani. Razstava posvečena Iti Rini (1907 - 1979) prikazuje njeno življenjsko in poklicno pot. Filmska igralka Ida Kravanja z umetniškim imenom Ita Rina se je rodila 7. julija 1907 v Divači in je v 30. letih 20. stoletja zaslovela po Evropi in svetu. Poglej tudi našo FB-fotoreportažo

(55) Udornica Risnik

Slabih 500 m južno od železniške postaje v Divači se odpira slikovita udorna dolina Risnik. Obod ima nepravilno obliko, premer je do 250 m. Dno udornice je precej uravnano, proti obodu se dvigujejo melišča, ki 34 m nad dnom, v nadmorski višini 400 m, preidejo v 30-45 m visoke prepadne skalne stene. Skalni obod je prekinjen le na enem mestu; tam se lahko po melišču spustimo na dno udornice. Nastanek udorne doline je povezan z nekdanjim potekom podzemskih tokov reke Reke, ki zdaj teče zelo blizu udornice, vendar precej globlje. Poglej več tudi na naši FB-fotoreportaži.

(56) Divaška jama

Divaška jama je dolga 700 m. Njenih 500 m pa je urejeno za turistični ogled. Pri ogledu jame se spustimo do globine 50 m. V jami si obiskovalci lahko ogledajo izredno kapniško bogastvo Divaškega Krasa. V njej najdemo razne stalagmite, sigaste  kope, ciprese, številnezavese  in  sveče. Največje  bogastvo jame  pa  je "Zakladnica" z mnogimi belo-rdečimi zavesami terhelektitnimi izrastki in velikimi kristali. Poglej več tudi na naši FB-fotoreportaži.

(57) Grgurjev etnološki hišni muzej, Etnološki hišni muzej, Danica in Jožef (Pino) Stojkovič, Brestovica pri Povirju 1, 6210 Sežana, kontakt: (05) 734 6236. Ponujajo ogled muzeja, ki predstavlja življenje povprečne kmetije na Krasu po prvi svetovni vojni. V muzeju so razstavljena razna orodja domače obrti, kot so: mlekarstvo, šiviljstvo, mizarstvo, kamnoseštvo, čevljarstvo...

(58) Dol pri Vogljah – kamnoseška pot

Tematsko pot Kamna in kamnarstva, ki bo prikazala življenje Repentabra in je pomembna tudi zato, ker je iz pozabe iztrgala skoraj pozabljenega kamnoseka

(59) Kraška vinska cesta

Kraška vinska cesta povezuje skoraj 170 ponudnikov kraških dobrot in se razprostira nad Tržaškim zalivom. Vinska pot poteka po apnenčasto posuti Kraški planoti, ki jo prekriva zemlja "terra rossa". Tu so doma kraška burja in najtoplejši sončni žarki. Zaradi vremensko ugodnih dejavnikov si je na zamolkli rdeči prsti svoj prostor utrdila trta, ki ponuja odlično grozdje in vrhunska vina. Del celotne zgodbe so še kleti oziroma "hrami", ki očarajo vsakega obiskovalca. Nekatere so vklesane v živo skalo, druge urejene v kraških jamah, spet tretje je ustvarila pridna človeška roka. V vsakem pravem kraškem hramu ne sme manjkati niti dobra mesnina, ki počasi in vztrajno zori ter pridobiva okus in značaj Krasa. ... z uradne spletne strani  http://www.vinskacestakras.si/

(60) Štanjel

Štanjel je slikovito kraško naselje v Občini Komen. Je terasasto razporejeno proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn. Značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke.  V 11. do 12. stoletju je bil grič na novo utrjen - še danes so vidni ostanki stolpa na vrhu Turna. Najstarejši ostanki gradu segajo vsrednji vek, dokončno podobo pa so mu dali grofje Cobenzli ob koncu 17. stoletja. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel konec 15. stoletja zavarovali z obzidjem. Znana je zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska hotela porušiti grad Štanjel, kar naj bi z intervencijo preprečil arhitekt Maks Fabiani. Ta naj bi se skliceval na znanstvo s Hitlerjem, poveljujoči častnik je poklical v Berlin in dobil odgovor, »naj staremu gnjavežu ustreže«. Zgodba je morda le legenda, saj je Fabianijevo znanstvo s Hitlerjem bilo verjetno le bežno, čeprav si je ta želel študirati arhitekturo.

(61) Ferrarijev vrt v Štanjelu

Poseben pečat Štanjelu je dal Fabianijev tržaški prijatelj zdravnik Enrico Ferrari. Ferrari se je zaljubil v Štanjel. Govoril je dobro slovensko in vsako poletje tu preživel po več mesecev. V Štanjel pa je redno prihajal tudi vse druge proste dneve. Leta 1924 sta skupaj s Fabijanijem pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. V tem času sta pod obrambnim zidomnaselja uredila obsežen park. Ferrari je imel zaposlenega stalnega oskrbnika. Pri gradnji parka pa je bilo občasno zaposlenih tudi po dvajset in več delavcev. Kamenje, ki so rabili pri gradnji, so vozili iz kamnoloma pri naselju Tupelče. Ferrari je v Štanjelu kupil sedem hiš in skoraj vsa prosta zemljišča okoli vasi vse do Podlasov tako, da je v smeri proti Gornji Branici lahko hodil malone pol ure po svoji lastnini. Vrtni park v Štanjelu ali Ferrarijev vrt ima zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti poseben pomen za Slovenijo in je zato razglašen za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi kulturne krajine, spomenika oblikovane narave, tehniškega spomenika, umetnostno arhitekturnega spomenika in zgodovinskega spomenika. Vrt je edini večji parkovni kompleks iz prve polovice 20. stol. na Krasu in v Sloveniji.

(62) Kraška (romanska) hiša Štanjel

Kraška oziroma romanska hiša je značilen primer zgodnjih gradenj na Krasu. Izhaja iz obdobja romanike, ki pa se je na Krasu zavleklo še v zgodnje 16. stoletje. Tako je izgledalo tipično prebivališče v srednjeveškem Štanjelu, enocelično prebivališče, ki ima v spodnjem delu gospodarski del, v zgornjem pa bivalni. Za te kraje je značilna tudi uporaba kamna, kjer je le bila možna, tako da ima hiša poleg kamnitih zidov, strehe in tlakov dodane tudi kamnite žlebove, okvire oken in vrat ter tečaje za vrata. Poleg hiše stoji tudi velik vaški vodnjak (komunska štirna), ki še danes služi svojemu namenu. V sedemdesetih letih je bila hiša restavrirana in v njej je shranjena etnološka zbirka.

(63) Stolp na vratih (Štanjel)

Stolp na vratih ali tudi Kobdiljski stolp je del obzidja na Štanjelu, ter drugi vhod v naselje. Kobdiljski stolp ali Stolp na vratih je leta 1928 postal del Ferrarijeve vile. Dr. Enrico Ferrari je bil znan tržaški zdravnik. V prvem nadstropju je bila jedilnica, na strehi pa je bila terasa, z razgledom na okoliško pokrajino. Leta 1944 je bil stolp napol porušen, kasneje so ga obnovili. Danes je v stolpu galerija z občasnimi razstavami in trgovinica s spominki v pritličju.

(64) Cerkev sv. Danijel (Štanjel)

Cerkev sv. Danijela je nastala v drugi polovici 15. stoletja. Poznogotski cerkvi je bil leta 1609 dozidan zvonik »limonaste« oblike. Župnijska cerkev ima danes dve podružnici: cerkev sv. Gregorja in cerkev sv. Jožefa. Tukaj je bil krščen dr. Anton Mahnič, ki se je rodil v sosednji vasi Kobdilj. Zelo zanimiva je reliefna upodobitev gradu iz 17. stoletja na glavnem oltarju v cerkvi.

(65) Krožna pot okoli Štanjela

Peš pot (1,5 do 2 uri). Fabianijevo pot sestavlja več medsebojno povezanih poti, tako da lahko začnemo kar s krožno potjo okoli Štanjela, ki poteka po urejeni poti med borovci, dobrih 20m pod grajskim obzidjem. V Ferrarijev vrt stopimo skozi paviljonček s kvadratnim tlorisom ter nadaljujemo pot navzdol proti umetnemu jezercu, od kjer imamo lepo pogled na Ferrarijevo vilo na vrhu. Tale pot nam vzame približno pol ure. Pot nadaljujemo po makadamski poti mimo pokopališča sv. Gregorja, ki se nahaja na vzpetini med Štanjelom in Kobdiljem in nadaljujemo proti zgornjemu Kobdilju, kjer si lahko pogledamo Fabijanijevo domačijo z znamenito murvo, nato pa se obrnemo in nadaljujemo proti spodnjem delu Kobdilja, kje  vidimo v preteklosti značilne spahnjence.

(66) Serzentova domačija – rojstna hiša Maksa Fabijanija

Maks Fabiani, za Jožefom Plečnikom največji slovenski arhitekt, je bil rojen v Kobdilju na Krasu. Maks se je rodil 29. aprila 1865 v Kobdilju pri Štanjelu. Oče Anton in mati Charlotte sta imela štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Fabianijevi so v Kobdilju živeli stoletja; najstarejša omemba njihove družine sega v leto 1614, izvirali pa naj bi iz okolice Bergama v Italiji. Maks Fabiani je bil na stara leta prepričan, da njegov rod izvira iz kraja Paularo na skrajni severni meji Furlanije in Karnije.Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa, glavna dejavnost družine pa je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit, ki je iz sušenega grozdja dajala cenjeno sladko vino...

Fabianijeva vila v gornjem Kobdilju – ''Serzentova domačija'', h. št. 39, je nastajala postopoma od leta 1792 in jo je dokončno preuredil Maks Fabiani. Kompleks kmečkega dvorca z več bivalnimi in številnimi gospodarskimi poslopji je imel v svojem sklopu tudi rastlinjak in razkošen zimski vrt; s svojo lego in monumentalnimi stavbnimi masami učinkovito dominira nad vasjo. 

(67) Večstoletna murva na Serzentovi domačiji

Simbol Serzentove domačije in družine Fabiani je večstoletna murva, naravni spomenik in največje drevo te vrste v Sloveniji, ki na dvorišču kljubuje času, čeprav so bila poslopja okoli nje med vojno minirana in požgana in so le delno obnovljena.

(68) Kobdilj 

 Kobdilj je vas, ki se nahaja v občini Komen, ob meji z Italijo. 

(69) Galerija in vrt pod kostanji 

Galerija in vrt pod kostanji se nahaja v Zgornjem Kobdilju. V prodajno-razstavni galeriji so razstavljena dela Britte Höschele v različnih tehnikah: akrilne slike, kolaži z naravnimi materiali, grafike (suha igla, linorez) in akvareli s tušem (otroške ilustracije). Ogledate si lahko tudi okrasni vrt ob galeriji, ki je zanimiv predvsem zaradi različnih vrst vrtnic in grmovnic. Izvajajo tudi individualne likovne tečaje za manjše skupine.

(70) Kobjeglava

Kobjeglava je strnjeno krašno naselje v občini Komen, tik ob meji z Italijo. Vas je poznana tudi kot kraljestvo kraškega pršuta, saj je ravno tu imel sušilnice za kraške pršute nekdanji MIP.

(71) Tomaj

Tomaj je značilna kraška vas ob cesti Sežana - Nova Gorica. Središče Tomaja je Na Placu, kjer je spomenik posvečen žrtvam vojne in zanimiva kapelica, ki spada v tip odprtih kapelic, je izklesana iz kamna in posvečena Devici Mariji. V kraju stoji cerkev sv. Petra in Pavla. Prav tako je za kraj pomembra Kosovelova domačija, kjer se zaključi Kosovelova pohodniška pot. Značilna rdeča zemlja (terra rosa) je posebno primerna za trto refošk, zato tu pridelujejo odličen teran. Kar okoli 80 odstotkov vseh obdelovalnih površin je zasejanih z vinogradi. 

(72) Kosovelova domačija

Hišo je zgradil Anton Kosovel v začetku dvajsetih let, po tem, ko ga je italijanska oblast nepričakovano upokojila in s tem vrgla družino iz šolskega stanovanja. Domačija je urejena kot spominska zbirka družine Kosovel, saj je namreč vsak od njih po svoje prispeval k ugledu družine in bogatil kulturno življenje Kraševcev in Slovencev. Pesnik Srečko Kosovel (1904-1926) je v njej živel in tudi umrl, pokopan pa je na Tomajskem pokopališču v družinskem grobu. 

(73) Cerkev sv. Petra in Pavla Tomaj

Na mestu današnje župnijske cerkve sv. Petra in Pavla je nekdaj stala najstarejša cerkev na Krasu, ki je bila sezidana v 11. stoletju. Sedanja cerkev je bila narejena v poznogotskem slogu leta 1446, njeno notranjost je poslikal Tone Kralj. 

(74) Dutovlje

Dutovlje je naselje v Občini Sežana. Naselje leži sredi najrodovitnejšega predela Krasa. Ves ravni svet okoli vasi pokriva znamenita zemlje terra rossa, na kateri v vinogradih uspeva trta refošk, ki nam daje slovito kraško vino teran. 

(75) Pepin kraški vrt

Pepin kraški vrt je na hortikulturni razstavi Hampton Court Palace Flower Show 2009, ki je drugi najpomemnejši hortikulturni dogodek na svetu, prejel najboljšo oceno in zlato medaljo v kategoriji malih vrtov. Pepin vrt je zasnovan s tradicionalnimi materiali umetnostne obrti in rastlinami, ki so značilne za Kras. Pravljica o Krasu in njegovih ljudeh je sedaj na ogled na dvorišču Bunčetove domačije v Dutovljah.

(76) Teranova krožna pot

Teranova krožna pot se prične v središču vasi Dutovlje. Znotraj vasi si lahko ogledate tipične kraške domačije s pravim kraškim »borjačem«, ki ga obdaja visok suhozid, vhod v domačijo predstavlja »kalona« – velika dvokrilna vrata, kamnite »jrte« pa uokvirjajo okna in vrata na fasadi. Zanimanje vzbudijo tudi tipične kamnite kraške »štirne«, korita, kali in kažipoti. Kraška narava vam bo postregla s čudovitim razgledom na hribovje in gorovje proti severu ter z izobiljem vinogradov, ki so še posebej zanimivi v jesenskem času. Sprehodili se boste po zgodovinski cesti cesarice Marije Terezije, ki je bila prvotno prometna trgovska pot. Povezovala je kraške vasi in krajšala pot do Trsta. Ob poti se nahajajo tudi spominska obeležja iz prve in druge svetovne vojne, kapelica Svetega Roka in kapelica pred cerkvijo. Vsekakor je vredna ogleda tudi vaška cerkev, ki je posvečena Svetemu Juriju. Po prehojenih sedmih kilometrih se boste zopet vrnili v center vasi, kjer se bo vaš sprehod skozi kraško pokrajino zaključil.

(77) Praznik terana in pršuta

Praznik terana in pršuta je tradicionalna prireditev, ki predstavlja veliko in odmevno promocijo Krasa ter osrednjo prireditev kraške vinorodne pokrajine. Največja zanimivost prireditve je še vedno povorka kmečkih voz s predstavitvijo kraljice terana. Zanimiva je tudi razstava domače obrti in fotografij, proizvajalci terana pa se najbolj veselijo izbora najboljšega terana. 

(78) Pliskovica

Pliskovica je kraška vasica v občini Sežana. Nekoliko nenavadno, pa kljub temu prijetno zveneče ime ima naša vas Pliskovica. Pliska pravimo drobni ptičici, beli pastirici, ki v vasi in okoli nje najde primerno okolje za preživetje. Njen življenjski značaj je bil verjetno povod, da so pastirji, ki naj bi pred stoletji prvi naselili te kraje, enako živahne ovce in koze imenovali Pliska. Tako naj bi ptice in ovce dale ime vasi, ki je danes ena večjih sredi prostrane kraške planote, le slabih 10 kilometrov od obale Jadranskega morja. Dobrih sto hišnih številk  in nekaj čez 220 prebivalcev ima. Okoli vasi so prostrani vinogradi in ni skrivnost, da znamo iz grozda pridelati prvovrstno vino teran. Ovce in koze se vračajo na živopisane kraške travnike, tudi krave in konje še vidite pri nas. ...z uradne spletne strani http://www.pliskovica.si/pliskovica.html

(79) Pliskina učna pot

Pliskina pot je kraška učna pot, krožno speljana po planotastem svetu v osrčju Krasa, med Pliskovico in Kosoveljami. Izhodišče je v Pliskovici. Ob poti spoznavamo, kako narava oblikuje podobo kraške krajine in kako jo pri tem dopolnjuje človek. Na poti spoznavamo, kako so Kraševci živeli in še živijo od zemlje, koliko truda je bilo potrebno, da so kamniti svet spremenili v njive, travnike in pašnike. Videti je, kaj vse so znali narediti iz kamenja, kako so se na brezvodnem površju znali oskrbeti z vodo, kako so znali izkoristiti darove narave. Pot pa ni namenjena le spoznavanju preteklosti in sedanjosti, ampak ponuja prijeten, dobre dve uri trajajoč sprehod po kolovozih in stezah, ujetih med dolge kamnite zidove, izza katerih spomladi kuka živopisana cvetana suhih kraških travnikov, jeseni pa grmi v škrlat odetega ruja ustvarjajo pravljično pokrajino.

(80) Kamnoseški izdelki umetne obrti Bortolato

Jernej Bortolato, Pliskovica18, 6221 Dutovlje, kontakt: 041 524 069. Ponuja prikaz tradicionalnega kraškega kamnoseštva. 

(81) Gorjansko – pokopališče Avstro – ogrske vojske

Avstro-ogrsko vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne spada med največje znamenitosti Gorjanskega. Na vojaškem pokopališču so pokopani vojaki avstroogrske vojske različnih narodnosti, ki so v letih 1915-1917 padli v bojih na soški fronti. Pokopališče je ohranilo avtentično zasnovo, ki je prilagojena značilni izoblikovanosti kraške pokrajine. Je največje pokopališče avstroogrske vojske na območju soške fronte, saj je na njem pokopanih preko 10.000 vojakov. Avtor fotografije: http://kraji.eu

(82) Komen

Komen je vas, ki se nahaja na rahlo dvignjeni planoti, ki ga na severnem delu obdajajo višje vzpetine Lipnik, Kočnik in Sv. Martin. Središče vasi je osrednji trg, kjer je spomenik padlim v NOB in v izgnanstvu ter kulturni dom. Na mestu današnje župnijske cerkve sv. Jurija je bila nekdaj manjša gotska župnijska cerkev, ki so jo porušili, ko je postala premajhna in nato v letu 1768 zgradili novo cerkev v baročnem slogu. Vilo Storici je leta 1934 zasnoval znani arhitekt Maks Fabiani. V dolnjem predelu Komna si lahko ogledamo kal Luže, kjer lahko uživamo ob čudovitem razgledu na naselje in njegovo bližnjo okolico. Komnu pripada tudi cerkev Marije Device Obršljanske, do katere lahko pridemo po levem odcepu približno kilometer pred vasjo Tomačevica. Avtor fotografije: http://kraji.eu

(83) Dol Bušljevec

Dol Bušljevec velja za najbolj zaokroženo udornico v Regijskem parku Škocjanske jame. Dobrih 200 metrov jugozahodno od vasi Dolnje Ležeče leži dol Bušljevec, ki velja za najbolj zaokroženo udornico v Regijskem parku Škocjanske jame. Njena prostornina je 84.369 m³.

(84) Cerkev sv. Mihaela (Skopo)

Baročno cerkev sestavljajo pravokoten prezbiterij, višja in širša pravokotna ladja in zvonik. Notranjost hrani bogato baročno opremo.

(85) Debela griža – Volčji Grad

V bližini vasi Volčji Grad je veliko prazgodovinsko gradišče Debela griža, imenovano tudi sv. Mihael. Debela griža je ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe, z dobro ohranjenim kamnitim obzidjem. Med prvo svetovno vojno je bilo območje Debele griže vključeno v Avstrijsko obrambno linijo, kot izpostavljen del obrambe kraškega odseka Soške fronte. Domačini obzidju rečejo Debela Griža saj »griža« v domačem narečju pomeni kup kamenja, območju kjer gradišče leži pa Ozidje. Avtor fotografije: http://kraji.eu

(86) Pot kamna – Volčji Grad

Na urejeni tematski poti po vasi in okolici, ki so jo Volčjegrajci poimenovali Pot kamna, lahko spoznavate različne kamnite detajle. Pot je dolga štiri kilometre, pripeljala vas bo tudi do Debele griže, utrjenega gradbišča, ki velja za enega najbolj ohranjenih na naših tleh.

(87) Kostanjevica na Krasu

Kostanjevica na Krasu je naselje na Komenskem Krasu v Občini Miren - Kostanjevica. Naselje je nastalo na strmem pobočju, ki se na severu vzpenja proti Fajtjmu hribu (433 m), Velikemu vrhu (463 mnm) in Renškemu vrhu (449 mnm), na jugu in zahodu pa se znižuje proti Hudemu Logu. Število prebivalcev po koncu druge svetovne vojne stalno upada.v Kostanjevica je bila z vasmi v okolici poseljena že v prazgodovini. Na vzpetini Grmača, ki se dviga severovzhodno nad Kostanjevico, so ostanki dobro utrjenega gradišča. Leta 1724 so postavili cerkev svetega Martina. Med prvo svetovno vojno je bila Kostanjevica porušena. V drugi svetovni vojni jo je okupator požgal, več vaščanov pa pobil oziroma odpeljal vkoncentacijsko taborišče. Kostanjevica je rojstni kraj pisatelja Igorja Torkarja.

(88) Po poteh Soške fronte (Pot miru)

Od leta 1915 do leta 1917 je bilo območje Zgornjega Posočja del soške fronte. Tu so se bojevali, trpeli in umirali pripadniki številnih narodov. Iz tega obdobja so se ohranile številne ostaline kot so strelski jarki, utrdbe, kaverne, spominska obeležja, vojaška pokopališča, kapele… Od 30. junija 2007 so muzeji na prostem ter najpomembnejše ostaline in spominska obeležja soške fronte v Zgornjem Posočju povezani v Pot miru. Posvečena je spominu na številne žrtve prve svetovne vojne. Njen namen je obiskovalcem predstaviti kulturnozgodovinske in naravne znamenitosti Zgornjega Posočja.

(89) Poti miru na Krasu

Po vzoru že obstoječe Poti miru v Zgornjem Posočju je Fundacija Poti miru v sodelovanju z občinami in organizacijami pot razširila po celotnem območju soške fronte na Goriškem in Krasu do Devina. Poti miru nas po mirnih in neokrnjenih predelih kraške planote vodijo med najzanimivejšimi spomeniki in objekti, ki so ostali za krvavimi spopadi na soški fronti v prvi svetovni vojni. Speljane so daleč proč od glavnih prometnic, po obstoječih kolovozih, stezah in nekdanjih vojaških cestah. 

(90) Sela na Krasu

So strnjena vas na zahodnem robu Komenskega Krasa pod Strloko na nadmorski višini 231 metrov in šteje 156 prebivalcev. Glede na svojo lego Sela nudijo razgled na Jadransko morje, ki je še lepši z bližnjega vrha Kremenjak v obmejni Rebri. V bližini Sel so kraške jame Trščica, Ljubljanca, Figovca, Globoka dolina ali Bučeva jama ter Drejčkova jama. Na vaškem trgu je župnijska cerkev Marije Vnebovzete, tu je pa tudi vaški vodnjak. 

(91) Brestovica pri Komnu

Brestovica je večje razpotegnjeno naselje v zahodnem delu nizkega podolja na jugozahodni strani Komenskega Krasa. Vas je obdana z vzpetinami Gredina, Grižnik, Ostri Vrh in Reber, od koder se odpira pogled na bližnjo Furlansko nižino in morje. Vsako leto jeseni priredijo zdaj že tradicionalni Pohod po sledeh soške fronte, ki poteka po obeh straneh slovensko-italijanske meje.

(92) Br'stovska šparglijada

Gastronomsko – turistična prireditev, ki vključuje pokušino in razstavo raznovrstnih jedi Brestovk in Brestovcev, pripravljenih iz svežih divjih kraških špargljev, ki v Brestovici, ki je morju najbližja, prvi pokukajo na plan. Ponudba frtalje, pripravljene iz špargljev, jajc in pancete, degustacija odličnih brestovskih vin ter žajblovega in teranovega likerja in napotki za nabiranje špargljev ter pripravo špargljevih jedi. Razglasitev kralja in kraljice Br’stovskih špargljev.

(93) Špargljev pohod

Vsako leto ga organizira turistično društvo BREST iz Brestovice pri Komnu. Prireditev za vse ljubitelje pohodništva, ki se lahko podajo na  voden pohod po okoliških vzpetinah, sledovih soške fronte in sosednjih zamejskih vaseh. Dolžina pohoda bo do15 km oz 3 – 5 ur hoje.

(94) Lipe v vasi Gabrovica

Starodavne lipe na glavnem vaškem trgu v Gabrovici s svojimi mogočnimi krošnjami krasijo glavni vaški trg – Brce. Pravi biser narave in vredno ogleda. 

(95) Pot devetih kalov

Tematska učna pot v bližini Kobjeglave. Pot zajema devet starodavnih vodnih virov v okolici vasi Kobjeglave in Tupelč, namenjena pa je spoznavanju in ohranjanju naravne in kulturne dediščine Krasa. V poldrugi uri lahne hoje boste spoznali kako pomembni so bili kali za preživetje kraških vasi nekoč in kako nanje gledamo danes.

(96) Škocjanske jame

Škocjanske jame so najpomembnejši podzemeljski pojav na Krasu in v Sloveniji ter sodijo med najpomembnejše jame na svetu. Človeka je že od nekdaj privlačila soteska, na koncu katere Reka izginja v podzemlje, in skrivnostni jamski vhodi. Reka ponika pod skalno steno, vrh katere je vas Škocjan, ki je jamam tudi dala ime. Škocjanske jame so bile zaradi svojega izjemnega pomena za svetovno naravno dediščino leta 1986 vpisane v seznam pri Unescu. S tem je mednarodna strokovna javnost priznala izjemen pomen jam, kot enega izmed biserov na planetu Zemlji. 

(97) Park Škocjanske jame

Širše zaščiteno območje Škocjanskih jam. Arheološke raziskave dokazujejo, da človek na tem območju biva v jamah in njihovi okolici že od davnine - od mezolitika, neolitika, bronaste in železne dobe prek antike in srednjega veka do danes, torej že več kot 5000 let. Najdbe na tem prostoru nam dokazujejo, da že v predzgodovinskih časih pomen Škocjanskih jam ni bil le lokalen, ampak najmanj regionalen. Na tem območju so se pričele tudi bazične raziskave krasa in kraških pojavov v 19. stol. Od tod izvirata mednarodna geomorfološka termina »kras« in »dolina«. V udornih dolinah in okolici živijo redke in ogrožene ptice, več vrst netopirjev, ohranjen je geomorfološko in mikroklimatsko pogojen izjemen ekosistem, kjer se stikajo mediteranski, submediteranski, srednjeevropski, ilirski in alpski florni elementi. V podzemeljskem sistemu Reke so ohranjene redke jamske živali. 

(98) Učna pot Škocjan

Sprehod po učni poti znotraj kompleksa Škocjanskega parka se prične in konča pred informacijskim centrom (kjer tudi kupite karte za ogled Škocjanskih jam) v Matavunu. Tam lahko dobite vse dodatne informacije in si kupite vodnik po učni poti Škocjan, ki vam nudi dodatne informacije in spremlja po poti in pri spoznavanju temeljnih značilnosti parka in Krasa. Pot je dolga približno dva kilometra in traja predvidoma manj kot uro hoda. Pelje vas okoli Velike in Male Doline, kjer lahko uživate v prekrasnih razgledih na globoke udornice, prepadne stene, ponikajočo Reko in sosednje hribe. Del učne poti sta tudi J'kopinov in Jurjev skedenj v Škocjanu, kjer sta urejeni etnološka zbirka in zbirka odkrivanja in raziskovanja Škocjanskih jam. Tukaj se nahajata tudi maketa prečnega prereza podzemnega kanjona Reke v Škocjanskih jamah in maketa osrednjega območja parka.   

(99) Jama Dimnice

Hudičeva prekajevalnica mesa! Med vasema Slivje in Markovščina, ob cesti Kozina - Rijeka, se nahajata dve okoli 40 m globoki brezni povezani z rovom. Zunanji zrak se pozimi spusti v večje in skozi manjšega iztiska toplejšega jamskega. Slednji na stiku z zunanjim kondenzira, kar se kaže kot steber »dima«. Okoličani so domnevali, da izhaja iz hudičeve prekajevalnice mesa ali dimnice. Dimnice je okoli šest kilometrov in preko 130 m globoka pretočna jama z rovi v dveh nadstropjih. Zgornji so suhi in lepo zakapani, z urejenimi turističnimi potmi. Po spodnjih se pretaka potok, ki ponika v slepi dolini Velike Loče in se steka v izvir Rižane. Največja izjemnost jame z okolico je »šolska zbirka« pojavov na stiku kraškega z normalnim reljefom in podzemlja s površjem, procesov, ki oblikujejo kraške votline, kapniških tvorb za Guinnessovo knjigo rekordov in dokazov človekovega sožitja z naravo in preteklostjo.

(100) Zeliščni vrt na Belajevi domačiji

V bližini Parka Škocjanske jame, v vasi Kačiče, se vam bo na dobrih 500 m2 predstavila živopisana naravna zakladnica več kot 130–ih zdravilnih rastlin, aromatičnih začimbnic in divje raslih užitnih rastlin. Ljubitelji naravnega zdravljenja boste med ogledom spoznavali zdravilne moči zelišč ter izvedeli, katere rastline na naraven način pomagajo pri reševanju določenih zdravstvenih težav, krepitvi zdravja in ohranjanju dobrega počutja. Obiskovalcem sta na voljo tudi ogleda hišne zeliščne zbirke in knjižnice. Po ogledu zeliščnega vrta ste vabljeni še na ogled kraške hiše s črno kuhinjo iz leta 1839, ki skriva prenekatero arhitekturno in kamnoseško posebnost iz tistega obdobja.

(101) Brkini

Brkini so geografsko območje jugovzhodno od slovenskega Krasa, na vzhodu mejijo na dolino reke Pivke in Snežnik, na jugu na Čičarijo. Brkini se delijo na tri dele: zahodne, osrednje in vzhodne. Severni del območja sicer predstavlja dolina ponikalne reke Reke. Dolgo časa zapostavljeni in zaostali v razvoju so Brkini dokaj nepoznani in kot taki predstavljajo pravi turistični biser. Zaradi neokrnjene narave jim rečejo tud »zelena oaza« sredi krasa. Po brkinskih slemenih se razprostirajo značilne vasice, na nekaterih vrhovih so se ohranile nekatere srednjeveške grajske utrdbe in zanimive starodavne cerkvice.

(102) Brkinska sadna cesta

Brkini so poznani po pridelavi kakovostnega sadja, predvsem jabolk in češpelj ter po brkinskem slivovcu. Geografsko obsegajo hribovito območje, ki leži na ozemlju štirih občin: Divače, Hrpelj-Kozina, Ilirske Bistrice in Pivke. Območje leži na flišni podlagi na nadmorski višini 400-750 m. Podnebje je prehodno med mediteranskim in celinskim. V Brkinih so se s sadjarstvom začeli ukvarjati proti koncu 18. stoletja. V 19. stoletju so določene sadjarske družine iz Brkinov brkinsko jabolko predstavile na razstavah v Parizu in Dunaju in s tem bistveno pripomogle k prepoznavnosti območja.

(103) Udornica Sokolak

Sokolak je največja udornica na območju Škocjanskih jam. Sokolak je dvojna udornica, razdeljena na manjši vzhodni in večji zahodni del z enotno južno steno. Udornica ima kar 8,5 milijonov m³ prostornine. Regijski park Škocjanske jame leži na območju kontaktnega krasa, kjer vode z neprepustnega fliša pritekajo na prepustni apnenec. Tu se pojavljajo udornice kot izrazit kraški pojav, do katerega pride zaradi raztapljanja karbonatne kamninske podlage.

(104) Krajinski park Beka

Krajinski park Beka se nahaja v v občini Hrpelje-Kozina v Sloveniji, na meji z Italijo, kjer se na drugi strani meje nadaljuje naravno zavarovano območje naravnega rezervata doline Glinščice prav tako ob toku Glinščice. Krajinski park obsega sotesko Glinščice z dolino Griže, ponornimi jamami pri Ocizli in arheološkimi lokacijami Lorencon oziroma Grad Vikumberg, Tabor nad Botačem (nepravilno tudi Grad nad Botačem) in Sela na Malem Krasu. Celotno območje, ki je bilo za krajinski park razglašeno leta 1992, se odlikuje z izredno krajinsko slikovitostjo in nedotaknjenostjo.

(105) Tabor nad Botačem

Tabor nad Botačem se nahaja v Krajinskem parku doline Glinščice nad sotesko Glinščice, v občini Hrpelje-Kozina. Je zlahka dosegliv iz kolesarsko-sprehajalne steze, ki teče po opuščeni želežniški progi Trst-Hrpelje. Struktura je sestavljena iz elementarnih oblik, zgrajenih z izkoriščanjem horografije površine. Tabor je imel obzidje na dveh straneh, ob vhodu pa ga je varoval jarek. Znotraj strukture so zgradili nekakšne terase na katerih je bilo prisotnih nekaj skromnih zgradb.

(106) Slavnik

Slavnik je razgledna gora (1028m), ki se dviga južno od Kozine in zahodno od Podgorja. Podgorje je vasica, ki je primerno izhodišče za vzpon na omenjeno goro. Na vrhu Slavnika se nahaja razgledna plošča in ob njen žig. Le nekaj korakov pod vrhom pa se nahaja Tumova koča na Slavniku, ki so jo odprli leta 1957. Razgled s Slavnika pa je med lepšimi saj ob lepem vremenu vidimo Jadransko morje, italijanske Dolomite, kjer je najvišja Marmolada, del Karnijskih in Julijskih Alp, kjer izstopa Triglav in nato prek Karavank do Kamniško in Savinjskih Alp. V bližini pa se vidijo Golaki, Vremščica in malo bolj oddaljeni Snežnik.

(107) Grad Prem

Grad Prem se nahaja na slemenastem robu naselja Prem nad reko Reko v bližini Ilirske Bistrice. Prvič je bil posredno omenjen leta 1213, zgrajen pa naj bi bil v 12. stoletju na ozemlju oglejskega patriarhata. Po izročilu naj bi grad nastal na mestu rimske utrdbe Castra Prima, vendar z arheološkimi izkopavanji doslej tega ni bilo mogoče dokazati. Od tod izhaja le ime gradu in naselja. Grad je bil od leta 1483 last Habsburžanov, ki so ga dajali v času svoje vladavine v fevd mnogim plemiškim rodbinam.

(108) Grad Snežnik

Grad Snežnik stoji pod istoimensko goro Snežnik. Zgodovina gradu sega verjetno kar v 11. stoletje, ko so oblast nad Loško dolino prevzeli oglejski patriarhi, ki so z gradnjo trdnjav želeli zavarovati pomembne prometne poti. Takšna pot je potekala tudi čez snežniške gozdove proti Istri in Kvarnerju. Grad stoji v bližini nekdanje rimske postojanke v Šmarati, od koder so, v času zadnje knežje družine Schönburg-Waldenburg (1853-1945), prenesli nagrobnike in jih vzidali v zidove v notranjosti gradu. V istem obdobju, torej v drugi polovici 19. stoletja, sta bili njegova notranjost in zunanjost močno predelani. Iz tega obdobja je večina grajskega pohištva, prav tako grajski park z oblikovanimi prvinami krajinskega sloga, ki se je tedaj začel uveljavljati tudi na Slovenskem.

(109) Grad Socerb

Grad Socerb, tudi grad Strmec je grad v bližini naselja Socerb na kraškem robu. Grad je imel zaradi izredne strateške lege v preteklosti izredno velik pomen. Omenjen je bil že v srednjem veku. V 14. stoletju je bil grad v lasti beneške družine Ducaini. Grad je bil večkrat poškodovan zaradi raznih vojn. Današnja podoba gradu je zelo skromna, saj je dal Tržačan Demetrius de Economo v letih 1924/25 obnoviti le del obzidja. 150 metrov stran je vhod v Sveto jamo, ki je globoka 44 m in dolga 200 m. Legenda o jami pravi, da je v njej kot puščavnik dve leti prebival mladi sveti Socerb, potem ko je prestopil v krščansko vero. 

(110) Interpretacijski muzej Cerkniško jezero

V muzeju Cerkniškega jezera - Jezerski hram, se vam ponuja priložnost , da v poldrugi uri spoznate to svetovno kraško znamenitost, njeno zgodovino in podobe. Če bi jezro hoteli doživeti v vseh oblikah, bi mu morali nameniti celo leto, pa še to bi bilo premalo, kajti podobe presihanja in polnjenja jezera ter življenje v njem se spreminjajo tudi iz leta v leto. Muzej je edinstvena priložnost, da ta čas skrajšate na enodnevni izlet.

(111) Notranjski regijski park

Notranjski regijski park leži znotraj meja občine Cerknica in obsega dobrih 222 km². Ustanovljen je bil leta 2002 z namenom da se ohranjajo, varujejo in raziskujejo naravne in kulturne vrednote tega območja. Odlikujejo ga visoka stopnja ohranjenosti naravnih življenjskih prostorov, številni naravni spomeniki, izjemna pestrost živih bitij, na drugi strani pa razpoznavna kulturna krajina, ki jo je zaznamoval dolgotrajen kakovosten preplet človeka in narave in se ponaša z veliko ekološko, biotsko in krajinsko vrednostjo.

(112) Krajinski park Kraški rob

Ta naravna meja s strmimi, apnenčastimi skalami med celinskim delom Slovenije in Slovensko Istro se v dolžini 20 km razteza od Socerba do Mlina, na slovensko-hrvaški meji. To je področje številnih naravnih lepot, naravnega prehoda iz toplejše Istre v hladnejši Kras, izmenjave gorskega in morskega zraka. Menjavanje apnenčaste in flišne podlage ter razgiban relief so ustvarili pogoje za nastanek tal, ki so primerna za razvoj rastlinskih in živalskih vrst.

(113) Grad Rihemberk

Na griču nad vasjo Branik že dolga leta obnavljajo grad Rihemberk (Riffenberch, Grayfenberg), enega najlepših gradov na Primorskem. Grad so upravljali goriški fevdniki vitezi Rihemberški, prvič omenjeni leta 1188. Grad, v zgodovinskih virih izrecno omenjen leta 1230, je pozidan v obliki nepravilnega peterokotnika, v grajskem jedru pa izstopa mogočen okrogli 27 metrov visok stolp, ob katerem je pozidana grajska kapela, na drugi strani pa palacij. Grajska zasnova je obdana z renesančnim obzidjem z okroglimi obrambnimi stolpi.

(114) Cerkniško jezero

Cerkniško jezero, ki leži v južnem delu Cerkniškega polja, je presihajoče jezero s površino 26 km², ko je kraško polje poplavljeno - površina je lahko velika celo do 38 km². V največjem obsegu je dolgo 10,5 km in široko 4,7 km in je največje jezero v Sloveniji. Največja globina jezera je okoli 10 m. Gladina niha od 546 do 551 mnadmorske višine. Cerkniško jezero se napolni v glavnem po jesenskem deževju in spomladi, ko se tali sneg. Presiha maja ali junija, včasih pa tudi pozimi.

(115) Jama pod Predjamskim gradom

Pod Predjamskim gradom je ponikalnica Lokva izoblikovala podzemno jamo, ki se razširja v štirih nadstropjih. Jama pod Predjamskim gradom je druga najdaljša slovenska jama. Dolžina vseh do sedaj odkritih delov jame obsega 13 km. Turistični odsek meri 700 m in vključuje Konjski hlev, Glavni rov, Imenski rov, Veliko dvorano in Fiženco, kjer je izhod na površje. Obisk traja 45 minut. Jama ni električno razsvetljena, baterijske svetilke pa obiskovalci prejmejo pred vstopom. Za ogled turističnega odseka so potrebna le udobna oblačila in obutev. 

(116) Planinsko polje

Planinsko polje sodi med tipična kraška polja. Po polju teče v več kot 8 km dolgem toku reka Unica. Po obilnejšem deževju je Planinsko polje poplavljeno in za nekaj časa postane jezero. Večina vode s Planinskega polje priteče po skoraj 10 km dolgem podzemnem toku na plano kot eden izmed izvirov Ljubljanice. Planinsko polje je z reko Unico poznano predvsem ribičem, saj v reki živijo številne ribje vrste od katerih sta najbolj poznana postrv in lipan.

(117) Rakov Škocjan

Rakov Škocjan je kraška dolina, po kateri teče reka Rak.Leži med Cerkniškim in Planinskim poljem. Sam Rakov Škocjan je po pobudi naravoslovca Pavla Kunaverja in ob prizadevanju prve slovenske poklicne naravovarstvenice Angele Piskernik že od leta1949 zavarovan z Republiško odločbo kot prirodna znamenitost in je sedaj zavarovan kot krajinski park. Naravne znamenitosti: Zelške jame, mali in veliki naravni most, udorna vrtača Kotel, Tkalca jama in razvaline cerkve sv. Kancijana.

(118) Loška dolina

Iz objema hribovitega sveta, poraslega z mogočnimi gozdovi, se razkrivata dve kraški polji, Loško polje in manjše Babno polje. V tisočletjih ju je izoblikovala vztrajnost vode, ki je najedala v apnence in dolomite, mrzli zimski vetrovi iz zasneženega Snežnika ter nenazadnje vztrajne in marljive roke domačinov, ki se že stoletja prilagajajo trdim zakonitostim narave. Obiskovalci te kraje zaradi njihove prvinskosti radi poimenujejo neodkriti biser. Raziskovalci naravnih ali kulturnih lepot se od tu ne boste poslovili ravnodušni.

(119) Dolina reke Reke

Reka Reka teče ob Ilirski Bistrici. Izvira v Dletu na Hrvaški strani in teče po dolini občine Ilirska Bistrica vse do Škocjanskih jam, kjer ponikne. Reka Reka pride spet na dan v Italiji, kot reka Timav. Na reki Reki so včasih delovali številni mlini in žage, ki so omogočali prebivalcem ob reki boljše življenje. Danes najdemo tukaj mline v slabem stanju, imamo pa domačijo, ki je mlin obnovila in ga uredila za turistične oglede - Novakov mlin (v bližnji vasi Topolc).

(120) Snežnik

Snežnik je z višino 1796 mnv najvišji vrh v bližnji in daljni okolici, zato je z njega lep razgled po večjem delu Slovenije in bližnje sosednje Hrvaške. Ob lepem vremenu tako vidimo najvišje vrhove Gorskega Kotarja in Istre, kjer izstopajo Risnjak, Snježnik in Učka. Na slovensko stran pa prek prostranih gozdov Notranjske vidimo tudi najvišje vrhove Julijski Alp, Kamniško Savinjskih Alp in Karavank. Le nekaj metrov pod vrhom pa se nahaja tudi zavetišče Draga Karolina na Velikem Snežniku.

(121) Sviščaki

V gorskem centru v osrčju Snežnika, široke kraške planote nedaleč od Ilirske Bistrice, so na naravnem snegu urejene lahka, srednja in težka smučarska proga.  V bližini je priljubljen Planinski dom, kjer je možna tudi izposoja sani za spuste po urejeni sankaški progi. Smučišče je še posebej primerno za družine z otroki. Na voljo so vam urejene tekaške proge in veliko sankališče. V Planinskem domu je možno prenočevati in obedovati, saj so znani po dobri domači in avtohtoni hrani. Poleti so Sviščaki priljubljena pohodniška točka (1242 mnv).

(122) Mašun

Mašun (1025 mnv) je zaselek na severozahodnem delu gorske planote Snežnik (z vrhom 1796 mnv). Obdan je s prostranimi gozdovi, zato so se na tej lokaciji sprva naseljevali predvsem gozdarji in lovci. Mašun predstavlja stičišče cestnih povezav med občinami Cerknica občina Ilirska Bistrica, Pivka in Loška dolina. Poleg naselja Sviščaki je tudi najbolj frekventno izhodišče za vzpon na Snežnik (vzpon traja približno štiri ure). Danes je v Mašunu turizem najvidnejša gospodarska panoga. Kolesarski klub Postojna prireja kolesarsko tekmovanje s cestnimi kolesi v disciplini »kolesarski vzpon na Mašun«. V bližini je urejena 1700 metrov dolga gozdna učna pot, ponujaja se prostor za piknik, pozimi pa so v Mašunu urejene tekaške proge, manjšesmučišče in sankaška proga. Področje Mašuna je s strani države zavarovano kot krajinski park.

(123) Naravoslovna učna pot Štivanski log

Pokrajina ob Pivki je biotsko zelo pestra, saj je sestavljena iz različnih biotopov, kot so logi, omejki, reka Pivka z obvodno drevnino, močvirje, jelševa loka, močvirni travniki in drugi. Na poti boste tako spoznali značilnosti biotopov v kmetijski krajini ob spodnjem toku reke Pivke, njihov pester rastlinski in živalski svet ter medsebojno povezanost. Dolžina poti: 1,2 km, potreben čas za ogled: 45 min

(124) Krožna pot vojaške zgodovine

Krožna pot vojaške zgodovine povezuje stare italijanske vojašnice v Hrastju, italijansko podzemno utrdbo na Primožu, Šilentabor nad Zagorjem, kjer je nekdaj stala največja utrdba na Slovenskem, in turistično vas Narin. Pot vam bo v celoti vzela 4 ure, lahko pa se odločite tudi samo za Pot do utrdb Alpskega zidu na Primož (45min) ali vzpon na Šilentabor (1h). Pot je označena s posebnimi smerokazi in markacijami, na delu med Parkom in Primožem pa stoji tudi 10 informativnih tabel.

(125) Mašunska gozdna učna pot

Na Mašunu, priljubljeni izletniški točki lahko združite prijetno s koristnim in se sprehodite po gozdni poti, ki so jo osnovali že davnega leta 1888. Leta 1997 je bila opremljena s tablami s poučno vsebino. Dolžina: 1,7 km, predviden čas za ogled: 45 min.

(126) Jamborna cesta

Jamborna cesta je najstarejša prometna povezava čez znamenita Postojnska vrata, ki predstavljajo relativno širok, nizek in strateško pomemben prelaz s severnega Jadrana v Srednjo Evropo. Kraji ob tej starodavni prometnici so več stoletij živeli od furmanstva. Ob cesti so bile številne gostilne in delavnice, po cestah pa ropotalo na tisoče vozov. Domačini spomin na furmanske čase obujajo z vsakoletnim furmanskim praznikom. 

(127) Racna gora

Racna gora (1140 nmv) je malo obiskan vrh, ki se dviga vzhodno od Loške doline. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico in žig zaradi gozda ni razgleda. Racna gora s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek (1212 mnv), je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora - Racna gora (1140 mnv). Na njem sta tudi kontrolni točki TV in Notranjske planinske poti. Pomenljivo ime je skozi stoletja spletlo številne legende, za katere še domačini ne vedo, koliko resnice je v njih. Je pa gotovo, da so kmetje še pred pol stoletja na Racni gori pasli živino in kosili. Gozdu, ki vse bolj prerašča pobočja, kljubujejo le še redke košenice, med njimi tudi jasa na zahodnem pobočju, ki jo za vzletišče radi uporabljajo jadralni padalci in zmajarji.

(128) Vremščica

Vremščica je greben (1027 mnv), ki se med Postojnskim poljem in dolino Reke razteza od Divače do Pivke. Njen najvišji vrh (Velika Vremščica, Vrbanov vrh ali Gora sv. Urbana) je eden zadnjih tisočakov na Slovenski planinski transverzali proti morju. Če se tja odpravite po zahodnem ali vzhodnem grebenu, boste našli položno in prijazno goro, z juga pa vas bodo pričakali strmi kraški travniki. Na Vremščico se največkrat odpravijo tisti, ki hodijo v naravo iskat tišino (na srečo daleč naokoli ni planinskih koč), prijetne sprehode in lepe razglede, ki segajo od Nanosa na severu do Slavnika in Snežnika na jugu. Še posebej pa bodo v izletu na Vremščico uživali ljubitelji rož, saj jih je v izobilju – maja boste na njej zagotovo našli narcise, potonike in perunike.

(129) Križna gora

Križna gora (857 nmv) je deloma razgleden vrh, ki se nahaja nad vasjo Sveta Ana in Podlož. Z vrha na katerem stoji cerkev svetega Križa je lep pogled proti bližnji Racni gori, Snežniku in Loški dolini. Na ostale strani razgled ovira gozd. Vrh ima vpisno skrinjico s knjigo in žigom. Sleme na katerem stoji naselje se proti severu vzpenja proti Lužam (716 mnv), na jugu pa proti Vrhu Soteske (735 mnv). Južno od naselja stoji na slemenu cerkev sv. Križa ( do 1867 sv. Urha), ki je priljubljena izletniška točka. Skromna enoladijska poznogotska stavba s konca 15. stoletja skriva v prezbiteriju izjemne freske iz leta 1502, ki spadajo v vrh poznogotskega realizma v slikarstvu na Slovenskem.

(130) Kršičevec

Kršičevec (1092 nmv) je manj poznana gora, ki se nahaja vzhodno od vasi Jurišče v Pivški kotlini. S travnatega vrha na katerem se nahaja vpisna skrinjica z žigom in le nekoliko nižje še razgledna plošča, se nam odpre lep razgled po večjem delu Slovenije. Ob lepem vremenu lahko tako vidimo Vremščico, italijanske Dolomite, Nanos, Julijske Alpe s Krnom in Triglavom, del Kamniško Savinjskih Alp, Sveto Trojico, Javornike, Snežnik, Učko in Slavnik.

(131) Slivnica

Gora Slivnica se nahaja na vzhodni strani Cerkniškega jezera nad naseljem Cerknica. Oblo sleme se dviga od Gradišča (858 m) do najvišjega vrha Velike Slivnice (1114 m). Pod vrhom Slivnice je Coprniška jama, ki jo je opisal že Valvasor. Iz jame se pozimi dviga topel in vlažen zrak. Vlaga se kondenzira v meglo, kar je pripomoglo k nastanku legende o coprniškem domovanju na Slivnici. V mnogih legendah se Slivnica omenja kot shajališče coprnic, ki so jih obtoževali, da delajo nevihte, točo, jemljejo mleko kravam, z uroki povzročajo bolezni in škodo, se spreminjajo v živali, letajo na metlah, imajo zveze s hudičem... 

(132) Sv. Trojica nad Pivko

Vzhodno od Pivke se na obronkih Javornikov dviga razgledni vrh Svete Trojice, pod katerim naj bi ležal legendarni Vrh od Svete Trojice, dom Martina Krpana (vsaj domačini so o tem tako prepričani, da so Krpana ustoličili v grbu občine Pivka). Kot se spodobi, vodi na tako pomemben vrh več markiranih poti; nanj se lahko povzpnete iz Trnja ali Slovenske vasi, za mlajše pohodnike pa je zelo primeren kratek in lahkoten vzpon, ki se začne visoko na pobočju, do koder vas pripelje lepa makadamska cesta.

(133) Primož

Primož je 718 m visok vrh, ki se nahaja južno do jugovzhodno od Pivke. Zaradi idealne lokacije s pogledom na celotno Pivško kotlino, pa so Italijani v času med obema svetovnima vojnama, na njem zgradili obsežen vojaški objekt s številnimi rovi in bunkerji. Dolžina rovov utrdbe na Primožu je približno 500 m, v notranjosti pa so ohranjeni bivalni prostori, skladišča streliva in bojni položaji. Danes je Primož večinoma poraščen vrh, okoli katerega vodi turistično -zgodovinska pot, ki je opremljena s številnimi informativnimi tablami. 

(134) Ekomuzej Pivških presihajočih jezer

Ekomuzej Pivških presihajočih jezer predstavlja zgodbo o vodi na kraškem svetu Zgornje Pivke. Posebna geološka zgradba območja v povezavi z neenakomerno razporejenimi padavinami povzroča veliko nihanje gladine kraške podtalnice. Ob visokih vodah nastane v dolini kar sedemnajst presihajočih jezer. Za spoznanje njihovega nastajanja je potrebno zavrteti posebno mlinsko kolo. Predstavitve posameznih jezer vključujejo tudi življenje domačinov v pokrajini, kjer je enkrat preveč, drugič pa premalo vode. Makete najpomembnejših življenjskih okolij: mokrih in suhih travnikov, grmišč, gozdov in jam dopolnjujejo predstavitve izjemno pestrega rastlinskega in živalskega sveta v Pivški kotlini.


(135) Grofova jama (Brestovica pri Komnu)

Grofova jama je naravna kraška jama, ki pa nam poleg naravnih posebnosti kraškega sveta predstavlja tudi sledove burne zgodovine tega področja. Vzpon do vhoda v jamo pa nudi obiskovalcu tudi prijetno pohodniško izkušnjo in lep razgled na okoliško pokrajino. Jama se nahaja na severnem pobočju hriba Grmada nad Brestovico pri Komnu v neposredni bližini državne meje z Italijo. Grmada je bila v prvi svetovni vojni pomembna avstrijska obrambna točka Soške fronte, zato je avstrijska vojska jamo preuredila v zaklonišče in jo uporabljala do preboja fronte oktobra 1917. Ogled jame traja približno 30 min.

(136) Planinska jama

Planinska jama (nekdaj Malograjska jama) spada med najdaljše slovenske jame. Vhod v jamo je v zatrepni dolini pod 65 m visoko pečino v jugozahodnem delu Planinskega polja. V jami je 500 m od vhoda sotočje rek Pivke, ki teče iz Postojnskega poljaskozi Postojnsko jamo, in Raka, ki teče iz Rakovega Škocjana. Od sotočja teče voda kot reka Unica na Planinsko polje.

(137) Zelška in Tkalca jama

Zelške jame so naravni spomenik na območju Notranjskega regijskega parka. Vhodni del v jamski sistem je v ožjem območju krajinskega parka Rakov Škocjan. Udornice Zelških jam, med katerimi je najbolj slikovita največja z naravnim Malim mostom, ležijo v vzhodnem, zatrepnem delu kraške doline Rakov Škocjan.
Tkalca jama, tudi Zatočna jama, je vodna jama z vhodom na zahodni strani Rakovega Škocjana. Vanjo ponikne reka Rak, ki sodi v kraški povirni sistem porečja Ljubljanice. Jama je dobila ime po kapniških oblikah, v katerih so nekateri prepoznali tkalca.


(138) Otoška jama

Otoška jama je kraška jama, ki leži dober kilometer proč od Postojnske jame, nedaleč od vasi Veliki Otok. Zaradi edinstvenih lepot je bila Otoška jama v preteklosti večkrat prizorišče snemanja filmov domačih in tujih filmskih mojstrov.

(139) Pivka jama in Črna jama

Črna in Pivka jama sta zadnji dve jami ob podzemni Pivki, preden ta dokončno izgine in se spet pojavi v Planinski jami. Obe omenjeni jami imata vhod s površja skozi udorno vrtačo. V Črno jamo je vhod zložen, v Pivko jamo pa ima navpične stene. Obe jami sta lep primer jame ob podzemeljskem toku, nad katerim se je udrl strop. Črna jama ima lepe oblike iz sige, medtem ko je privlačnost Pivke jame predvsem pogled na reko, še posebno ob visokem vodostaju.

(140) Predjamski grad

Dvanajst kilometrov severnozahodno od Postojne stoji grad Jama. Grajska stavba zapolnjuje visoko previsno steno in pogled nanjo je prava paša za oči. Sprehod skozi grad je enkratno doživetje-domiselno postavljene (zelo realistične) lutkeponazarjajo življenjski utrip nekdanjega srednjeveškega gradu. V gradu je urejena tudi manjša muzejska zbirka ter srednjeveška orožarna. Pod gradom je Jama pod Predjamskim gradom z nekdanjimi konjskimi hlevi, v zgornjem delu - notranjščini skalne dupline nad gradom pa so ostanki legendarnega Erazmovega gradu. Grad je bil prvič omenjen leta 1274. Leta 1483 je tržaški glavar Gašper Ravbar v njem s prevaro premagal roparskega viteza Erazma.

(141) Križna jama

Križna jama je svetovno znana kraška jama. Njena posebnost so podzemna jezera s sigastimi pregradami in najdišče kosti jamskih medvedov. Jama odvaja vodo iz južnega roba Bloške planote proti vzhodnemu obrobju Cerkniškega polja.

(142) Postojnska jama

Postojnska jama je največja jama klasičnega krasa in hkrati najbolj obiskana turistična jama v Evropi z dvestoletnoturistično tradicijo. Postojnska jama se lahko pohvali s številnimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Od prekrasnih stvaritev pronicajoče vode in raztopljenega apnenca (Briljant in kapniški steber, ki sta simbol Postojnske jame, sta samo ena od njih) do edinstvene človeške ribice; od najstarejšega podzemnega poštnega urada na svetu do številnih prireditev, ki so se doslej odvile pod njenimi oboki.

(143) Proteusova jama - Vivarij

Proteusova jama - vivarij se nahaja 100 metrov pred vhodom v Postojnsko jamo, ki slovi po pestrosti in številčnosti vrst jamskih živali kot najbogatejša jama na svetu. Tu so bili najdeni in popisani prvi predstavniki večine skupin jamskih živali, zato Postojnska jama velja za zibelko speleobiologije, veje biološke znanosti, ki preučuje svet v podzemlju. Obisk Proteusove jame – Vivarija priporočamo vsem, ki se vas vsaj malo dotakne nenavadnost življenja, ki se je povsem prilagodilo posebnim razmeram globoko pod zemljo. Seveda boste tu izvedeli skoraj vse tudi o zmajevih mladičkih – človeških ribicah. 

(144) Nanos

Nanos je hribovje, ki se med Podkrajem in Razdrtim strmo dviguje nad vzhodnim delom Vipavske doline in jo tako ločuje od Postojnske kotline. Najbolj izrazit vrh Nanosa je Pleša (1262 nmn), ki jo večina izletnikov poistoveti s celotnim Nanosom (ko rečemo »gremo na Nanos«, v bistvu mislimo »gremo na Plešo«). Do nje vodi vrsta planinskih poti, če se odločite za vzpon iz Razdrtega, lahko izbirate med strmo potjo, ki zahteva tudi malce enostavnega plezanja, ali precej daljšo položno potjo, po kateri je speljana Slovenska planinska pot (SPP).

(145) Kraško Divje jezero

Divje jezero je kraško sifonsko jezero, ki se nahaja približno 2 km južno od Idrije. Jezero leži pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo ta severni rob Črnovske planote. Divje jezero je tudi vokliški izvir, saj priteka voda v jezero iz strmo spuščajočega se rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Iz tega izvira teče naprej reka Jezernica, ki je tudi najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji in se po 55 metrih zliva v reko Idrijco. (*) Tip kraškega izvira - vokliški izvir je poimenovan po izviru Fontaine-de-Vaucluse v pokrajini Vaucluse v Provansi na jugu Francije, 25 vzhodno od Avignona. Za izvire tega tipa je značilno, da voda iz velikih globin pod pritiskom po strmih kanalih priteka na površje. Kot zanimivost: temperatura vode v Divjem jezeru skozi leto niha le med 7 in 10 C°. Jezero je bilo leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik in od leta 1972 je urejeno za obisk kot prvi slovenski muzej v naravi. Divje jezero kot "spokojno" in idilično jezero...ko se voda dvigne.

(146) Bazovica

Bazovíca (italijansko Basovizza) je naselje v Italiji blizu meje s Slovenijo na vzhodnem delu tržaškega Krasa. Leži ob mednarodni cesti Trst -Kozina. Bazovica je pomembno kulturno, športno in prosvetno središče slovenske narodne skupnosti v Italiji. V bližini sta mednarodna mejna prehoda Krvavi Potok in Lipica. Tu so bili zaradi protifašistične dejavnosti 6. septembra 1930 ustreljeni štirje antifašisti, Slovenci Ferdo Bidovec, Fran Marušič in Alojz Valenčič ter Hrvat Zvonimir Miloš, člani ilegalne primorske protifašistične in narodnoobrambne organizacije TIGR (po začetnicah Trsta, Istre, Gorice in Reke) oziroma njene veje Borba. Na kraju njihove usmrtitve stoji spomenik bazoviških žrtvam oziroma bazoviškim junakom. 

(147) Trst

Trst  je sedež dežele Furlanija-Julijska krajina in Tržaške pokrajine. Po podatkih iz leta 2001 ima 207.069 prebivalcev. Trst je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št. Julij Cezar mu je podelil status kolonije; pod latinskim imenomTergeste ga leta 51 pr. n. št. omenja tudi v svojem deluComentarii de bello Gallico. Po razpadu Rimskega cesarstva je mesto ostalo važnotrgovsko središče, predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti med balkanskimi deželami in severno Italijo. Trst je zrasel v pomembno pristanišče in trgovsko središče pod Habsburžani. Njegova vloga glavnega trgovskega pristanišča Avstrijskega cesarstva je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železnice Dunaj-Trst. Leta 1918 je z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne Trst skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki prešel pod Italijo. V času druge svetovne vojne je bil Trst predmet spopadov, saj so si ga lastile vse strani, medtem ko so prebivalci sami hoteli samostojnost. 1. maja 1945 so enote 4. armade Jugoslovanske armade in 9. korpusa slovenske NOVJ osvobodile Trst iz rok nemške vojske, ki je bila Trst zasedla po kapitulaciji fašistične Italije leta 1943. Takoj za tem so še istega dne prispele v Trst tudi novozelandske zavezniške enote, ki so do tedaj čakale v Štivanu, na robu občine. Po koncu druge svetovne vojne je leta 1947 z mirovno pogodbo z Italijo Trst postal sedež nevtralne države, imenovane Svobodno tržaško ozemlje (STO). Razdeljeno je bilo na cono A, ki je bilo pod anglo-ameriško vojaško upravo in cono B, ki je bilo pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona A s Trstom vred je bila priključena Italiji, cona B paJugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z Osimskim sporazumom.

(148) Grad Miramar

Grad Miramar (italijansko Castello di Miramare; mira mar pomeni v španščini pogled na morje) je grad 6 km severozahodno od Trsta. Grad je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. Habsburško-Lotarinški (1832-1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Načrte stavbe je naredil Carl Junker, gradnja pa je potekala med letoma 1856 in 1860. Grad naj bi prvotno imel tri nadstropja, a se je Maksimilijan, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev, zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. Še v času gradnje je s soprogo, Šarloto Belgijsko, živel v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota do preselitve v Belgijo živela tudi, ko se ji je zaradi moževe usode omračil um. Potem, ko je bil Ferdinand Maksimilian v Mehiki leta 1867 ustreljen, je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, v tridesetih letih 20. stoletja pa je v prvem nadstopju živel Amadeus Savojski, 3. vojvoda d'Aosta. Poleg samega gradu se nahaja 22 hektarjev velik park z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je Ferdinand Maksimilian deloma prinesel s svojih potovanj. Danes je grad urejen kot muzej. V pritličju si je mogoče ogledati zasebne prostore Maksimilijana in njegove žene.

(149) Repentabor

Repentabor je kraj za romantične duše. Ko ga zagledate s poti, bi rekli, da je mogočen srednjeveški grad, utrjen z obzidjem in nezavzeten na skalnatih pečinah, ki jih tu pa tam za nekaj časa zakrije grmičevje in hrasti. V nasprotju z gradovi, ki so dajali zavetišča tujim zemljiškim gospodom, pa je Repentabor trdnjava slovenskega kmeta, ki se je sem zatekal pred turškimi hordami, ko so v hudih dneh srednjega veka plenile prav do Tržaškega. Srečnim naključjem se imamo zahvaliti, da se je ohranil skoraj nedotaknjen do današnjega dne.

(150) Tabor – cerkev

Repentaborska cerkev stoji na 418 m visoki vzpetini z imenom Tabor. Cerkev je posvečena Devici Mariji. Repentabor je bil včasih precej pomembna lokalna romarska pot. Za veliki šmaren so se včasih proti Repentabru vile številne procesije iz Trsta, Sežane in iz številnih manjših krajev po Krasu. Številni turisti se radi ustavljajo pri repentabrski cerkvi tudi zaradi izrednega razgleda po Krasu, proti morju in proti Alpam v daljavi.

(151) Kraška hiša – Repen

KRAŠKA HIŠA v Repnu, je dobro ohranjen primer značilne kraške ljudske arhitekture, ki znotraj zaključenega borjača - dvorišča združuje bivalne in gospodarske prostore. Hišo na številki 31 so leta 1968 odkupili člani Zadruge Naš Kras z namenom, da domačijo ohranijo v svoji arhitekturni prvobitnosti in jo odprejo javnosti kot muzej nekdanjega načina življenja prebivalcev Krasa. Hiša z gospodarskimi prostori in borjačem ni točno datirana, najverjetneje sega v zadnje dvajsetletje 18. stoletja. Njen današnji videz sega v leto 1831, ko je bila zadnjič dozidana in preurejena. 

(152) Zgonik

Zgonik (italijansko Sgonico) je občina z 867 prebivalci v Tržaški pokrajini v Italiji. Nahaja se približno 12 km severozahodno od Trsta, na meji s Slovenijo.

(153) Botanični vrt Carsiana

Botanični vrt Carsiana se nahaja v naravni dolini v občini Zgonik, 18 km stran od Trsta, na cesti, ki povezuje Gabrovec z Zgonikom. V sklopu privatne pobude ga je leta 1964 ustanovila skupina znanstvenikov in krajevnih ljubiteljev. Vrt je bil načrtovan, da bi zbral, hranil in prikazoval, vključene v njihov naravni kontekst, spontano kraško floro in vegetacijo. Vrt zbira avtohtone rastlinske vrste krasa, nameščene v pripadna okolja, ki se razvijajo na pobočjih doline. Doberdobsko in Prelosno jezero ter potok Glinščica predstavljajo maloda edine primere površinskih voda. Približno 600 rastlinskih vrst je zbranih na 5000 kvadratnih metrih, na katerih se razvija botanični vrt.

(154) Devin Nabrežina

Devin Nabrežina je italijansko mesto v Furlaniji - Julijski krajini. Poimenovano je po dveh večjih naseljih, Devin in Nabrežina. Znan je predvsem po turizmu, ki se navezuje na Devinski grad.

(155) Devinski grad

Devinski grad je bil zgrajen konec  14. stoletja na pečini s čudovitim razgledom na Tržaški zaliv. Po menjavi več lastnikov je danes grad še vedno v lasti plemiške družine Torre e Tasso, ki je odprla vrata obiskovalcem in različnim prireditvam. 20. 6. 1945 je bil v gradu podpisan Devinski sporazum,  ki je razdelil območje Julijske krajine na cono A  in cono B.  V Devinu se konča Pot miru od Alp do Jadrana.

(156) Briška jama oz. Jama pri Briščikih

Briška jama (Grotta Gigante, ital.) leži na italijanskem krasu, pri vasi Briščki, v bližini Trsta. Jamo je že leta 1840 delno raziskal Anton Frederick Lindner, ko je iskal podzemni tok reke Timave za potrebe oskrbe Trsta z vodo. Velika dvorana meri 107 metrov v višino, 65 metrov je široka in 130 metrov je dolga je bila leta 1995 vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot največja turistična jamska dvorana na svetu.

(157) Rilkejeva pot

Rilkejeva pot se začne ob odcepu prometnice Devin-Sesljan proti Sesljanskem zalivu. Tu bomo stopili v naravni deželni rezervat Devinske stene, ki zajema strme apnenčaste stene, ozek pas kraške planote in še ozek pas morja. Ves čas bomo imeli pred očmi Devinski grad, uzrli pa bomo tudi pečino z razvalinami starega gradu. Devinski grad je bil eden izmed številnih krajev, ki jih je obiskoval vodilni lirik evropske poezije 20. stoletja (Rilke). 

(158) Doberdob

Doberdob je naselje v Italiji, ki leži na Doberdobski planoti in je največje slovensko naselje na tem področju. V bližnji kraški globeli leži Doberdobsko jezero. Presihajoče jezero leži na kraškem terenu, ki ga sestavljajo večinoma apnenci. Če vas bo pot vodila pod obronki Doberdobske planote se vstavite v kraju, ki ga Slovenci imenujejo Sredipolja. Tu stoji največji italijanski vojaški spomenik in eden največjih na svetu. Kostnica je posvečena več kot sto-tisočim padlim na kraškem delu Soške fronte med prvo svetovno vojno. Dokončana je bila leta 1938. Narejena je kot veličastno stopnišče, ki je sestavljeno iz 22 velikih stopnic, na vrhu katerega stojijo trije visoki kamniti križi in kapelica. Na vznožju stopnišča stoji grob komandanta 3. armade princa Emanuela Filiberta Savojskega d'Aosta simbolično na čelu svoje armade. Prostor je ograjen z verigo iz torpedovke Grado.

(159) Doberdobsko jezero – naravni rezervat

To je pretočno jezero podolgovate oblike, ki ga hranijo izviri na severozahodnem robu. Višina vodne gladine se giblje med 5 in 10 m in je izredno spremenljiva. Odvisna je od vodostaja Vipave ter Soče, katerih vode ga napajajo skozi podvodni sistem Doberdobskega Krasa. Na vzhodnem koncu je mnogo požiralnikov. Včasih se jezero tako posuši, da se roje in "bezni" povsem izpraznijo razen v točkah, ki so neposredno blizu podzemnim izvirom oziroma nad požiralniki. Doberdobsko jezero je skupaj s Cerkniškim jezerom eno izmed maloštevilnih primerov kraškega jezera v Evropi. V vlažnem predelu je mogoče opaziti skoraj popolno zaporedje vodnih rastlin. Okrog Dobedobskega jezera, posebno pa na njegovem jugozahodnem obrežju, je tanek pas obrežnega gozda. Na jezeru lahko vidimo zelo razvito vodno rastlinje in opazne velike površine sladkovodnega trsja.

(160) Marijino svetišče na Griži

Svetišče na Griži je neverjetna, mogočna a hkrati preprosta zgradba, ki s svojo veličino stoji nad Trstom in nad njegovim čudovitim zalivom: prizma z neštetimi površinami, ki se dviga iz žive skale kraškega grebena in iz mračnega zelenja borovcev. Tržačani mu pravijo tudi formaggino - sirček. 30. aprila 1945 je tržaški nadškof, mons. Santin je naredil zaobljubo za odrešenje mesta: “[…] v trenutku, ki je morda najbolj tragičen za zgodovino Trsta, ko se vsi upi zdijo zaman, se zavezujem: če bo pod okriljem Matere božje Trst rešen, se bom potrudil, da bo v njeno čast zgrajena cerkev”. 

(161) Kontovel

Kontovel je edina tržaška vas, za katero poznamo točen datum ustanovitve. Na vrhu, kjer je danes vas, se od leta 1315 do leta 1564 omenja obrambni stolp Mokolan, utrjen stolp, ki je bil večkrat prizorišče spopadov med Benečani in Tržačani. Pred tem pa naj bi tu stal utrjen rimski stolp.

(162) Projekt Kras-Carso

Projekt KRAS – CARSO, s polnim imenom Trajnostno upravljanje naravnih virov in teritorialna kohezija, se izvaja na teritoriju Krasa in spodbuja trajnostno teritorialno integracijo homogenega območja Krasa kot enega izmed najpomembnejših čezmejnih območij med Slovenijo in Italijo. Cilj projekta je izvedba aktivnosti, ki bodo zagotavljale trajnostno upravljanje naravnih virov in teritorialno kohezijo s skupnimi strategijami na čezmejni ravni.

(163) Mavhinje

Vas Mavhinje je bila, podobno kot Cerovlje in Vižovlje, uničena med obema svetovnima vojnama. V teku prve svetovne vojne je bil hudo poškodovan tambur zvonika cerkve Sv. Nikolaja (iz 1796. leta); leta 1944 pa so zaselek zažgali nacifašisti, na kar spominja spominska plošča na glavnem trgu. Iz predhodnega obdobja so se ohranili le redki deli stavb, zato ima vas bolj malo zgodovinskih pričevanj.

(164) Opčine

Opčine so naselje v občini Trst v Italiji. Ležijo na kraškem robu nad Trstom. Imajo okoli 8000 prebivalcev. Tretjina prebivalcev je slovenske narodnosti.

(165) Bazoviška fojba

Bazoviško fojbo so razglasili za italijanski narodni spomenik leta 1992. Spomenik priča o grozotah totalitarizmov, ki so zaznamovali to obmejno območje.

(166) Grič svetega Justa (grad in katedrala)

Grič Svetega Justa je zgodovinsko središče mesta Trst. Na njem so že v 1. stoletju Rimljani sezidali veliko civilno baziliko, kar daje sklepati, da se je ob njegovem vznožju, na obali, že takrat razvijalo večje naselje. V štirinajstem inpetnajstem stoletju je bil na griču sezidan grad in mesto je bilo obzidano. Ker je obzidje zajemalo v glavnem samo ta grič in del obale ob njegovem vznožju, se srednjeveški Trst istoveti z gričem Svetega Justa. Dve zgradbi, ki stojita na tem območju, predstavljata veliko znamenitost in sta izjemnega kulturno-zgodovinskega pomena za mesto in širšo okolico: katedrala svetega Justa in grad svetega Justa.

(167) Avstro – Ogrsko pokopališče Nabrežina

Le nekaj kilometrov od muzeja na prostem na Grmadi se nahaja nabrežinsko avtro-ogrsko pokopališče. Pokopališče je obdano s kamnitim zidom, na njem pa je pokopanih 1934 avstro-ogrskih vojakov, ki so med prvo svetovno vojno padli na območju med Tržičem (Monfalcone) in Grmado (Monte Ermada). Na kamnitih križih, ki so razvrščeni na travniku, so vklesani splošni osebni podatki padlih. Med njimi najdemo tudi italijanskega vojaka Giovannija Driola, pripadnika 56. pehotnega polka.

(168) Svetilnik zmage (Trst)

Svetilnik je bil projektiran in zgrajen takoj po koncu prve svetovne vojne, da bi razsvetljeval tržaški zaliv in slavil prehod mesta pod italijansko kraljevino. Originalno zamisel pripisujejo tržaškemu arhitektu Arduinu Berlamu in kiparju Giovanniju Mayerju. Svetilnik so postavili na mestu, kjer je stala bivša avstrijska utrdba Kressich. Le to so v obrambo mesta zgradili sredi XIX.stoletja na 60m nadmorske višine. Njeno podnožje dandanes ni več vidno, ker so ga prekrili z belim kamnom iz Vrsarja. Dela so trajala od leta 1923 do 1927, na otvoritveni slovesnosti pa je bil prisoten tudi sam italijanski kralj Vittorio Emanuele III, da bi poudaril izredno simbolično vrednost zgradbe.

(169) Trg Enotnosti - Trg Unità (ital.)

Po mnenju večine obiskovalcev najbolj impozanten del Trsta. Trg leži ob obali, na skrajnem koncu Tržaškega zaliva. Upravičeno ga imenujejo Veliki Trg, saj je dejansko zelo obširen, trenutno je šesti največji trg v Italiji, a zgleda še večji zaradi odprte lege, ki ga nekako podaljšuje s pomolom Audace in z odprtim morjem. Nasproti morja je trg zaprt z Občinsko palačo, na straneh pa s palačami, ki gotovo spadajo med najlepše v mestu: Modello, Stratti in Vladna palača na desni občine, Pitteri, Vanoli in Lloyd na levi. Na trgu samem stojita Mazzolenijeva fontana in Karlov stolp.

(170) Terezijanski predel

V tako imenovani Terezijanski četrti (zgrajena je bila za časa cesarice Marije Terezije z bonifikacijo tamkajšnjih solin) stojijo arhitektonsko zanimiva poslopja, večinoma izdevetnajstega stoletja: Tergesteo, Palazzo Carciotti, Glavna Pošta, Palača Gopčevič, Vojaška Bolnica in druge. Trg Edinost (bivši Piazza Grande oz. Veliki Trg), ki je bil priča vsem večjim zgodovinskim dogodkom, saj se nahaja na obali, je prav tako obkrožen z zanimivimi palačami. Razen Občinske palače, so tukaj Lloyd, Vladna palača, Vanoli, palača Stratti, Pitteri in Modello.

(171) Rižarna San Sabba

Rižarna je velika stavba pri Sv. Soboti (San Sabba), v kateri so najprej luščili riž, leta 1943 pa so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. Leta 1944 so v notranjosti zgradili krematorijsko peč, v kateri so sežgali okrog 4000 do 5000 ljudi. Zmogljivost peči je bila 50 do 70 trupel dnevno. Žrtve so bili po večini Slovenci, nato Hrvati, italijanski protifašisti in Židi. Za hitrejše iztrebljanje so ljudi tudi obešali, ob koncu so v plinsko celico predelali en kamion. Rižarna je bila tudi zbirno središče za nacistična uničevalna koncentracijska taborišča, skozi katero je šlo okrog 20.000 oseb.

(172) Naravni rezervat doline Glinščice

Naravni rezervat doline Glinščice (italijansko Riserva naturale della Valle Rosandra) je naravni rezervat na območju občine Dolina v Furlaniji-Julijski krajini. Po njem teče reka Glinščica, edini površinski vodotok tržaškega krasa. Rezervat je bil ustanovljen z odlokom 30. septembra 1996. Kot posebno zaščiteno območje je rezervat vključen v evropsko omrežje Natura 2000. V tej dolini so se ohranile številne alpske in mediteranske rastline, ki so daleč naokoli izumrle v ledenih dobah (alpski volčin, šmarna hrušica, primorska košeničica in druge). Prav tako so se ohranile številne živali, predvsem več vrst plazilcev in dvoživk, ki so izven te doline že prava redkost. Omeniti velja »črnico s kravato«, kakor domačini imenujejo kačo belouško, ki biva ob vodi, saj se hrani pretežno z ribami in žabami. Tudi hribski urh (ali »rumeni smrduh«, kakor mu pravijo) prebiva na tem območju. Na razmeroma majhni površini so do zdaj zabeležili tudi 130 vrst ptic, od katerih jih 70 tu gnezdi.

(173) Park vojaške zgodovine

Park vojaške zgodovine je muzejsko in doživljajsko središče, ki nastaja na območju starih italijanskih kasarn v Hrastju pri Pivki. V prvem paviljonu se poleg eksponatov iz obdobja 2. svetovne vojne nahajajo tudi eksponati, ki so v nekdanjo Jugoslavijo prispeli v sklopu zahodne vojaške pomoči v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Del te vojaške pomoči je bil tudi reaktivni lovski bombnik Thunderjet F-84G, ki je razstavljen na vhodu v prvi paviljon. Drugi paviljon nacionalne tankovsko-artilerijske zbirke zajema številne eksponate iz obdobja hladne vojne in slovenskega osamosvajanja. Med njimi ima posebno mesto tank T-55, ki je ob začetku osamosvojitvene vojne (t.i. dan prej 26.06.1991) krenil prav iz vojašnice, kjer danes domuje Park vojaške zgodovine. Izpostaviti velja tudi helikopter Gazelo TO-001, saj sta z njim slovenska pilota Jože Kalan in Bogo Šuštar prebegnila iz jugoslovanske vojske v TO. Na ogled je postavljena tudi diverzantska podmornica P-913, katero si lahko obiskovalci ogledajo tudi od znotraj in na tak način spoznajo skrivnostni svet podmorničarjev.

(174) Cerkvica Marije na Pečah

Proti koncu doline Glinščice, ob vznožju Kraškega hriba, stoji cerkvica posvečena Mariji na pečeh; cerkev je najstarejše svetišče v dolinski občini. Legendapravi, da jo je dal sezidati Karel Veliki, ker je hotel biti tu pokopan. Prvi zgodovinski podatki segajo v leto 1267, ko je bil v Trstu ustanovljen red bratov Najsvetejšega Zakramenta, ki so znani kot Battuti (= Pretepeni). Ustanovna listina predvideva med drugim tudi pokoro za preklinjanje: grešnik je moral bos romati k tej cerkvici, ki stoji 12 km od samostana. Ohranjena je tudi listina iz leta1497, s katero neki Vale iz Boljunca zapušča vinograd menihom na pečeh. Cerkvica je že takrat bila božja pot. Leta 1647 so jo obnovili in razširili, a od tega nam ostaja samo letnica nad glavno kamnito gredo, saj je bila v naslednjih dveh stoletjih malone pozabljena.

(175) Muhov grad

Muhov grad (tudi grad Mokovo, v italijanščini castello di Moccò) se nahaja v Italiji, v občini Dolina, v bližini pokopališča vasi Boršt, nad dolino Glinščice. Grad so zgradili škofje, da bi z njim nadzorovali pomembno trgovsko pot, ki je iz žaveljskih solin potekala skozi Muchov okraj proti Ljubljani in naprej proti srednji Evropi. Grad je bil sezidan na samem vrhu griča, ki stoji med kraškim robom in gričem sv. Mihaela nad Boljuncem. Grič je z lahkoto dostopen samo na severo-zahodni strani, kjer je tudi bil vstop v utrdbo. Danes so se od celotne strukture ohranile le vdolbine v skali na vrhu griča, ki predstavljajo temelje obrambnih zidov ter 9 m dolg zid z odprtino v obliki loka. To odprtino so verjetno uredili med prvo svetovno vojno, kadar so uporabili te ruševine tako, da so tu uredili postojanko za mitraljez.

(176) Kačna jama

Kačna jama je kraška jama zahodno od Divače, z vhodom na nadmorski višini 435 metrov. Globoka je 280 metrov in dolga več kot 14 kilometrov, zato za Postojnskim in Predjamskim jamskim sistemom velja za tretjo najdaljšo jamo v Sloveniji. Ime Kačna jama je popačenka prvotnega poimenovanja (Kačja jama), ki so ga uporabljali domačini domnevno zaradi strahu pred breznom kot vhodom v onostranstvo.

(177) V`ncka je vzel hudič

Strašljiva pripoved o pišu - hudiču, ki je vzel pokojnika. Pripovedovalka Albina Bak jo je slišala od starejših vaščanov.Mož je umrl v hiši in pred pogrebom tam ležal v krsti. Duhovnik je zmolil. Kar naenkrat je zapihal močan veter, ki je hotel vse odnesti. Ko so končali z obredom in pokojnika prijeli, da bi ga odnesli na pokopališče, je bila krsta lahka, kot da v njej ne bi bilo ničesar. Nekdo je pošepetal duhovniku: »Gospod župnik, ampak v tej krsti ni nikogar, preveč je lahka.« »Molčite in nosite,« je odvrnil duhovnik.

(178) Živi muzej Krasa (kolesarska in peš pot)

Izbrano območje Živega muzeja Krasa predstavlja območje t.i. klasičnega krasa z največjo intenziteto kraških pojavov (preko dvesto registriranih jam, največje kraške udorne doline, krasna škrapljišča in mnogi drugi tipični kraški geomorfološki pojavi), z velikim številom vpisov v register zavarovanih naravnih vrednot in zavarovanih naravnih območij. Na robu območja se nahaja tudi najstarejša turistična jama v Evropi, jama Vilenica, ter najbolj slikovita ne turistična jama v Sloveniji, Gustinčičeva jama, globoko pod površjem pa teče čezmejna reka Reka / Timav. Izjemnost tega območja pred ostalimi lokacijami je tudi v tem, da je bilo skoraj pol stoletja (po drugi svetovni vojni) zaprto za prost dostop in je zato v celoti ohranjena nekdanja naravna in kulturna krajina.  

 Posamezne točke na poti: 

  • Nova štirna (178_1)
  • Pastirska hiša (178_2)
  • Ludvikova jama (178_3)
  • Pečina Krnavice (178_4)
  • Jama v Partu pri ogradi (178_5)
  • Jama Malanca (178_6)
  • Kal pri Orleku (178_7)
  • Škrapljišče (178_8)
  • Orleška smodišnica – trim steza (178_9)
  • Pastirski hiški (178_10)
  • Golokratna jama (178_11)
  • Pastirski zaklon (178_12)
  • Naravna forma viva (178_13)
  • Kamnita goba (178_14)
  • Naravni osamelec (178_15)
  • Naravno okno (178_16)
  • Napoleonov hrast (178_17)
  • Kal ob Bazovski cesti (178_18)

(179) Orlek

Orlek je kraška vas, ki leži jugozahodno od Sežane tik ob italijanski meji. Nadmorska višina vasi je 346m, prebivalcev pa 169 (popis iz leta 2002). Ime Orlek naj bi izviralo iz obrti prvotnih prebivalcev vasi, ki so bili oglarji, iz tega sledi Oglek, Orle (italijansko) in kasneje Orlek. Najbližja vas je Fernetiči, ki se nahaja na italijanski strani. Posebnost Orleka je kamniti križ iz leta 1833 (Pil po domače, p’r Pili). V spodnjem delu vasi je tudi lep spomenik padlim v NOV, gre za večji kapnik obdan z manjšimi kapniki. V vasi je tudi veliko kamnitih kraških portalov ali k’lonj po domače. Ohranjeni so tudi kamniti vodnjaki ali štjrne kot jim rečejo domačini. V vasi so tudi ohranjena tri kamnita napajalna korita za živino, zanimivost je tudi pastirska hišica Kažun. V neposredni bližini lahko obiščete tudi dolino Draga, kjer boste z malo sreče našli gorsko rumeno rožico »lepi Jeglič«, sorodnico navadne trobentic.

(180) Elektronski pospeševalnik Bazovica

(181) Hrastovlje

(182) Openski tramvaj

(183) Muzejska lokomotiva v Divači, južna železnica

(184) Spomenik Jamesu Joycu v Trstu

(185) Gregor Žiberna

(186) Krasoslovna naravoslovna učna pot Risnik

(187) Kettejeva rojstna hiša v Premu

(188) Grahovo Brdo

Grahovo Brdo je med manjšimi vasmi v občini Sežana. Leži na višini 350 m v bližini Križa, med cestno povezavo občin Sežana – Senožeče. Je kraška vasica gručaste oblike, s kamnitimi nadstropnimi hišami. V naselje, ki so ga nekoč imenovali tudi Veliko Brdo, se pripeljemo po ozki stranski cesti. Severno od vasi je v vrtači Dol obzidan vaški vodnjak, zbiralnik kapnice, v katerega se steka voda s pobočij. V okolici je veliko vinogradov. Mirna idilična vasica z gmajnami, borovim in hrastovim gozdom v okolici, je idealna za umik od mestnega vrveža, primerna tudi za kolesarjenje ali preprosto oddih v naravi. Vasice brez pokušine kraškega pršuta in terana ne smete zapustiti.

(189) Šepulje

Šepulje je gručasto naselje na Krasu v Občini Sežana. Ležijo med Križem in Tomajem. V okolici so obsežni vinogradi, kjer pridelujejo teran. Kilometer jugovzhodno od vasi je na samem gotska cerkev sv. Antona. Legenda pravi, da so imeli Turki na lokaciji te cerkve privezane konje, ko so ropali po Krasu. Cerkev je bila prvič posvečena 3.5.1470, posvetil pa jo je tržaški škof Anton De Goppo.

(190) Kreplje

Vas Kreplje je oddaljena le dva kilometra od Dutovelj v smeri Repentabor. Leži na prisojni legi nad dnom dola, ki sega od Šmarij pri Sežani do Jamelj onstran državne meje. Obdana je z njivami in vinogradi. Do sedaj prva znana omemba vasi sega v leta okoli 1200. Samo ime vasi pa je težko razložljivo. Najbrž izhaja iz predslovanskega (ilirskega) imena kripa – skala ,kup kamenja, od tod tudi krepake – pust, nerodoviten svet. Sredi vasi je cerkev. S svojo obliko in svetnico se razlikuje od drugih slovenskih cerkva. Krasi jo lipa, ki verjetno raste še iz časa, ko so cerkev zidali. V okolici vasi so kraške jame in brezna –jama v Brejnih dolinah in Hramec v Stranah…

(191) Krajna vas

Krajna vas je bila zadnja vas na posestvu Goriških grofov, od tod naj bi izviralo tudi ime vasi. Bitnja, Baričev in Gurnji konc so povezani s klanci. Cerkev sv. Neže je krita s škrlami, v okenski okvir je vklesana letnica 1716. Pri popisu naravne dediščine ne smemo izpustiti Močilove jame v Rupah, stalnega izvira vode v Dragi in kostanjev, ki jih vidimo po vasi. Na placu stoji pil, spomenik NOB pa so postavili leta 1947. Preden so avstro-ogrski vojaki napeljali vodovod, so po vodo hodili v Počko. 

(192) Skopo

Vas Skopo, ki jo na najvišji točki varuje cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1100. Nekoč naj bi tam stal grad, katerega podobo drži v rokah kip sv. Leopolda na pilastru vhoda na pokopališče, Sv. Mihael pa prebada hudiča. Etnolog Merk pravi, da se je vas najbrž sprva imenovala Skopa vas, izhajajoč iz metaforične prispodobe skope zemlje. Ustno izročilo pa trdi, da ime vasi izvira iz besede »skupaj«, ker naj bi se tam skupaj sestajali Skopelski, devinski in štanjelski grof. Poleg bogato okrašenih kamnitih prtonov je tu še kamnit križ iz leta 1721, ki naj bi predstavljal kužno znamenje, eden najstarejših kamnitih pilov na Krasu ter spomenik NOB.

(193) Sveto

Sveto je naselje v občini Komen. Največji znamenitosti sta cerkev sv. Tilna (po domače Tilha), ki je eden najpomembnejših spomenikov sakralne arhitekture v Sloveniji (edinstvena zaradi osmerokotne oblike cerkvene ladje iz leta 1579 in dežnikasta strešna konstrukcija, sloneča na enem samem stebru) in ob cerkvi starodavna lipa, stara okoli 500 let. Poleg tega je v vasi tudi pokopališče iz prve svetovne vojne, spominska obeležja iz NOB, v okolici vasi pa je veliko kavern iz prve svetovne vojne.

(194) Škrbina

Škrbina je naselje v Občini Komen. Nahaja se v severnem delu Komenskega Krasa. Nad vasjo poteka greben Črnih hribov, ki razmejujejo Vipavsko dolino in Goriško od Krasa. Nedaleč je tudi najvišji hrib tega grebena, Trstelj (643 mnm), ki je hkrati najvišji hrib na slovenskem Krasu. Prva omemba vasi sega v 13. stoletje, ko je bila uvrščena na seznam posesti Goriških grofov. V vasi so tipične kraške kamnite enonadstropne domačije, grajene iz apnenca in krite s korci. Najstarejše datirajo v 18. in 19. Stoletje. Na severnem koncu vasi stoji župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika, ki je bila zgrajena v 16. stoletju, nato pa večkrat obnovljena in prezidana, nazadnje v letih 1862 in 1863 v neoromanskem slogu. Cerkev ima zvonik oglejskega tipa. Na območju vasi je tudi železnodobno arheološko najdišče Mihajli, prazgodovinsko arheološko območje Mali Voučnjak, prazgodovinski gradišči pa sta tudi v sosednjih vaseh Šibelji in Rubije.

(195) Cerkev sv. Tilna v Svetem

Cerkev sv. Tilna (po domače sv. Tilha) v središču vasi pripada komenski župniji. Cerkev spada med najpomembnejše spomenike sakralne arhitekture na Slovenskem. Edinstvena je predvsem zaradi osmerokotne oblike cerkvene ladje iz leta 1576, ki jo pokriva strešna konstrukcija dežnikaste oblike, sloneča na enem samem (nekdaj lesenem) stebru. Notranjost je dobila sedanjo podobo v baroku, ko je bil dozidan glavni prezbiterij in narejeni vsi oltarji. Glavni oltar izvira iz minoritske cerkve v Gorici in je vsaj delno delo Angela Puttija (Pozzo), avtorja semeniškega portala v Ljubljani. Kip sv. Tilna je starejši. Stranska oltarja sta posvečena sv. Natburgi in sv. Janezu Nepomuku (oltarna slika A. Parolli) ter sv. Jerneju (oltarna slika J.M. Lichtenreit). Oltar sv. Frančiška Ksaverija stoji v nekdaj glavnem prezbiteriju gotskega izvora. Na zahodni strani je zvonik, ki nosi letnico 1599, včasih je stal samostojno, a so ga kasneje z lokom povezali s cerkvijo.

(196) Sistiana

(197) Castello di Muggia

(198) Kraška Hiša grafika in slikarja Lojzeta Spacal v Škrbini

Kamnita kraška hiša prirojena v Spacalovem stilu vabi na Kras, kjer vas bo prostor očaral, spoznali pa boste umetnost, kraške običaje, Spacalovo umetnost in slikovite prostore. Pridite na Kras in vstopite v Spacalovo grafiko. V domačem in umirjenem okolju vam nudijo voden ogled hiše in predstavitev umetnika; degustacije vin in kraških dobrot; prostore za razstave, koncerte in prireditve; predstavitev kraške kuhinje, arhitekture in umetnosti; pešpoti in kolesarke steze po Krasu. 

Ponudba dogodkov